Piše: mag. Zarja Trček
Marija Švajncer – Kdo neki me zasleduje (roman), Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018
Marija Švajncer je avtorica novega romana z naslovom Kdo neki me zasleduje? (2018). Delo je nenavadno, vznemirljivo in duhovito. »Sfalirana« študentka filozofije živi samotno življenje, ki ga napolnjuje s poslušanjem radia, gledanjem televizije in obiskovanjem kulturnih prireditev. Ker jo je mati zapustila, očeta pa ne pozna, preživlja precej borne dneve, za preživetje si prizadeva, kakor ve in zna. Rejnica ji je dala popotnico za življenje, kakršno je pač zmogla. Položaj je na prvi pogled videti tragičen, pisateljica pa ga ovije v tančico humorja, ki ga pogosto privede do robov ironije. Skoraj na vsako situacijo je mogoče pogledati s smešne plati, in prav to je tisto, kar se avtorici v romanu Kdo neki me zasleduje? posreči.
Osebno življenje je prepleteno z dogajanjem v mestu ob reki v poletnem času, ko poteka festival in se ljudje zbirajo na ulicah. Vztrajanje mladega dekleta, ki bi jo lahko imeli za »intelektualko v nastajanju«, je v marsičem podobno bivanju drugih ljudi njene starosti, prekarcem, brezposelnim in takim, ki se umaknejo v tujino (seveda pa ne onim, ki še kar naprej ždijo pri starših), toda vse skupaj se zaplete, ko se nekega dne pojavijo zasledovalci ter s svojo ihto in neučakanostjo vse postavijo na glavo. Roman dobi prvine kriminalke, dogodki so nepredvidljivi, vznemirljivi in notranje napeti.
Naslovnica romana Kdo neki me zasleduje, zbirka Frontier, 2018
Dobra stran knjige Marije Švajncer, ki je tudi sama filozofinja (vrsto let je na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru predavala filozofijo), je njeno humoristično obarvano komentiranje družbenega dogajanja in svetovnih dogodkov. Mladi ljudje iščejo svoj položaj pod soncem, v spletu zla, krivic in nesmislov jim ni lahko. Antijunakinja ima svojo življenjsko logiko, vendar se ne zna postaviti zase, še fanta ji ne uspe dobiti. Bolj malo se ji posreči, na vse skupaj gleda od daleč, namesto uporništvu in dejavnosti, s katero bi spreminjala svet (mnogi si domišljajo, da jim to v resnici uspeva), se predaja razmišljanju, premlevanju, paberkovanju in razčlenjevanju. Čeprav je samotna, odtujena od drugih in velikokrat potisnjena v kot (delodajalec v skladišču jo ponižuje), se ne predaja samousmiljenju in se nima za žrtev. Posluša glasbo in si misli svoje. Drobno življenje, ki ji je bilo dano, čeprav njeni materi ni bilo do tega, skuša izživeti, kot ji razmere pač dopuščajo. Nemoč in žalost občuti tedaj, ko se zgodijo zločini po sobah, teroristični napadi, poboji nedolžnih ljudi, samovoljni vojni ukrepi svetovnih velesil in umor znanega igralca. Vse to se je polašča, kot da bi bila tudi sama udeleženka. Svet jo boli in zaveda se, da umik in pobeg nista mogoča.
Zasledovalci so brezumni, neusmiljeni in nevarni. V romanu Kdo neki me zasleduje? se zrcalijo iracionalizem sodobnega sveta, paradoksni položaji, nemoč, strah in pobitost ljudi, ki so odrinjeni na rob družbe. Prihodnost je negotova, centri moči strašijo, na vodile položaje se povzpnejo ljudje brez kritične samorefleksije. Kljub vsemu pa posameznicam in posameznikom nihče ne more vzeti smeha, vsakdo ima pravico, da svoje minljivo, neponovljivo in kratko življenje preživi po svoje, misli z lastno glavo in zmore z ironijo odstranjevati s sebe grobo polaščanje in ogrožanje drugih ljudi.