Piše: Tanja Jerebic

Pred dnevi nas je presenetil predvolilni resničnostni šov, v katerem si je enajst svetnikov razdelilo glavno vlogo. Zahtevali so veto na novelo, ki bi omogočila dvig socialne pomoči. Državni svetniki so se za sramoten korak odločili, ker menijo, da bi dvig denarnih transferjev, že tako razžaljenim in obubožanim prejemnikom, resno ogrozil varnost v cestnem prometu. Kot glavni argument so navedli denar za obnovo cest … Poglejmo, zakaj to ne drži.

Slovenske ceste so res v nezavidljivem stanju, vendar naravne ovire na njih ne morejo biti vzrok za pretirano število prometnih nesreč, ki jim botrujeta predvsem prevelika hitrost in vinjenost voznikov. Kajti če bi to držalo, čemu na ceste postavljajo umetne ovire? Kakšna je sploh razlika med umetnimi in naravnimi ovirami? Menda le v tem, da so naravne vbočene, umetne pa izbočene. Oba tipa ovir preprečujeta prehitro vožnjo. Lokalni prebivalci smo z ovirami na cestah dobro seznanjeni, zato upočasnimo vožnjo, tujci se jezijo ali muzajo, odvisno od njihovih značajev. S svojim biciklom težko prekoračim hitrost, se premikam bolj počasi … Ampak ovire so nadležne za vse udeležence v cestnem prometu, če drugega ne, ti dodobra pretresejo drobovje. Vseeno je, če zapelješ na hribček ali v luknjo, rezultat je isti, kajti cesta je v razmerju do luknje hribček, do hribčka pa luknja …

Komu so ovire na cesti trn v peti? Edini udeleženci v prometu, ki jih resno ogrožajo, so motoristi. Ob tem je potrebno poudariti, da je že naključni kamenček na vozišču lahko vzrok za smrtno žrtev prehitro drvečega na dvokolesniku. Kaj nam torej predlagajo možje, zadolženi za varnost v cestnem prometu, naj začnemo pometati ceste in tako pripomoremo k ohranjanju življenj pripadnikov iz rizične skupine?

Zdaj razčlenimo, kakšna je razlika med revnimi prejemniki socialne pomoči in motoristi. Motoristi so avanturisti, ki ljubijo nevarno življenje. Njihova največja strast je hitrost. Niti ne moremo reči, da se svojega življenjskega sloga ne zavedajo. Med njimi se včasih znajdejo celo intelektualci … Motoristom poganja kri po žilah adrenalin, in sicer v velikih količinah. Višja kot je hitrost, večji je užitek. Vsak motorist se zaveda tveganosti svojega početja, vendar se nevarnosti navkljub odloči, da se užitkom ne bo odrekel … Če podam primer iz domače družinske zakladnice norosti, bi bila moja utemeljitev podkrepljena z dokazom več.

Motorist in kopilotka uživata v svojih tveganih užitkih po slovenskih cestah. Ne vemo, ali je njuna hitrost prilagojena prometnim predpisom, tudi ni pomembno. Nekega dne se jima med vožnjo vžge motor. Ko opazita, kaj se dogaja, se ustavita ob cesti. Zublji so prehitri … Gori motor, gorita ona dva. Odneseta jo z omembe vrednimi opeklinami po nogah, za motor je prepozno … Nekaj časa nista motorista, ker nimata prevoznega sredstva, ki bi ju uvrščalo v cenjeno kategorijo. Nesrečna sta. Rane se zacelijo, motor je zavarovan, zato posveti žarek upanja, čim zavarovalnica povrne zavarovalnino. Skušnjava je velika … Kaj naredi motorist na podlagi travmatične življenjske izkušnje? Da si ne bo kdo delal utvar, jasno je, kaj naredi. Primakne še nekaj denarja, kupi nov motor in spet sta motorista …

Moja izkušnja s tovrstnimi ’užitki’ je precej drugačna. Nekoč sem kot kopilotka drvela po cestah s težjim motorjem. Ne vem, kaj je botrovalo neslanemu eksperimentu, najbrž radovednost … Kmalu sem postala nejevoljna nad vožnjo. Ure in ure sva sedela na miru, preden sva kam prišla. Mraz je bil tudi v najhujši vročini, poslušala sva brnenje motorja, koža na zadnji plati se nama je spreminjala v usnje, včasih sva bila premočena do kosti. Hit tistega poletja je postala pesem Everywhere you go you always take the weather with you. Žulje sem dobila vsepovsod, zdelo se je, da še na možganih, saj je bilo zame vse preglasno in prehitro. Ko sva se ustavila med potjo, sem bila le na pol gibljiva, v glavi je še kar šumeloooo. Ne maram ne hitrosti ne nevarnosti, sem ugotovila. Kaj sem naredila, rekla sem: »Sorči, to pa ne bo šlo …«

Toliko o motoristih. Pustimo ob strani občasno zablodele potnike; kdor obožuje nevarno življenje, bo tako tudi živel, zato nima smisla pometati kamenčkov s cest …

Preverimo zdaj, kako je z reveži. Reveži so, v nasprotju z motoristi, avanturisti po volji postave, ne lastni. Čakajo svoj žarek upanja, ki navadno ne posveti s strani nobene institucije ne sodržavljanov. Sistem jih vrže na dno, ob tem ni ne adrenalina ne užitkov … Živijo nevarno življenje na robu, ker so primorani preživeti, so brez lastne izbire.

K sreči je veto padel, verjetno je k temu pripomogel pritisk nevladnih organizacij. Vseeno pa si velja zapomniti, da si za dobrobit najrevnejših slojev v naši deželi prizadeva le ena politična stranka. Vse ostale so podprle novelo zaradi prihajajočih se volitev! Zato upajmo, da bomo glasovali modro in v splošno korist nas vseh, kajti človek nikoli ne ve, kdaj ga bo neusmiljeni neoliberalni sistem zabrisal na dno. In na dnu se nas zbira iz dneva v dan več odvečnih … Še nikoli ni bila meja med uspehom in socialnim dnom tako tanka. Nekoč uspešen podjetnik se skoraj čez noč znajde na socialnem dnu … Prav zato potrebujemo složnost in solidarnost! Vedno se najde kdo, ki je še boljši, še močnejši, še hitrejši, mlajši od tebe, poln energije, bolj spočit, bolj zdrav …