Piše: Tanja Jerebic
Bliža se praznik dela. Kot je v navadi že vrsto let, se bo delavcem, kar jih je še ostalo med redno zaposlenimi, tudi letos bolj kislo kolcalo ob prvomajskih dobrotah. Če odštejemo še nevidno, prekarno in prostovoljno delovno silo, ki vzroka za praznovanje sploh nimajo, prej za upor, bo letošnje praznovanje potekalo bolj v molovskem načinu. Pogoji za delo so vse slabši, rednih zaposlitev je vedno manj, pritiski na zaposlene se stopnjujejo. Delovnik se daljša z nepreglednim številom nadur, ki jih delavci iz strahu pred izgubo službe opravljajo brezplačno. Delodajalci raje zaposlijo enega delavca kot dva, ker imajo z njim manj stroškov. Seveda pa od njega pričakujejo, da opravi delo za dva …
Kot smo nedavno izvedeli iz primera velenjskih rudarjev, skušajo delodajalci na silo preprečiti stavke z grozilnimi ukrepi. Tak je položaj slovenskih delavcev v času bogatega gospodarskega razcveta. BDP raste, ljudstvo vse težje živi. Po pakete hrane na Karitas prihajajo revni zaposleni, ker z minimalno plačo ne morejo preživeti. Človek bi pomislil, da se nahajamo sredi velike ameriške depresije, zato bi bilo na mestu, da bi prvomajske transparente krasili napisi: Iščemo novega Roosevelta!
Prvi maj praznujemo v spomin na žrtve krvavih demonstracij v Chicagu leta 1886, ko so delavci od oblasti zahtevali uzakonitev 8-urnega delovnika, 8-urnega počitka in 8-urnega kulturnega izobraževanja. Pod vplivom antikomunistične politike so Američani praznik dela prestavili na 3. september, Kanadčani ga praznujejo prvi ponedeljek v septembru. Na splošno je bilo v zgodovini več poskusov, da bi praznik ukinili, preimenovali, prestavili ali vsaj umaknili od prvotnega pomena, ki se veže na levičarsko ideologijo in povzdiguje delo v vrednoto, kajti suženjsko delo, vemo, ni vrednoteno, temveč samoumevno, je prisila. Tudi Rimskokatoliška cerkev v Italiji ga je leta 1955 pokristjanila v dan Svetega Jožefa delavca …
Med prvomajskimi rituali sta se ohranila kresovanje in postavljanje mlaja, čeravno slednji izvorno ni povezan z bojem za delavske pravice, temveč sodi v predkrščansko dobo. Z mlaji so slavili obnavljanje drevesne rasti in pomladansko prebujanje narave.
Delavske pravice niso samoumevne in kapitalisti nad njimi niso navdušeni, zato jih krčijo. Če natančno pogledamo, so pravice slovenskih delavcev zdrknile celo pod zahteve čikaških iz daljnega leta 1886! Pravice bo mogoče ponovno pridobiti z bojem in solidarnostjo med ljudmi, kajti vsakič, ko slabo plačani delavec dvigne glas ob pogajanjih za višje pokojnine ali socialne transferje, koplje jamo tudi sebi.