Piše: Tanja Jerebic

Leta 2013 je svet pretresla vest, da si je filmska zvezdnica Angelina Jolie na podlagi genetskih preiskav, ki so pri njej potrdile prisotnost okvarjenega gena BRCA1, dala preventivno odstraniti zdravi dojki. S tem je sprožila svetovno histerijo odstranjevanja ’odvečnih’ ženskih organov, kot temu rada rečem, kajti s svojim ’krepostnim’ dejanjem in velikim medijskim vplivom je opogumila številne zdrave ženske po vsem svetu, da so ji sledile.

Mutacija oz. okvara genov BRCA1 ali BRCA2 naj bi znatno povišala tveganje za nastanek raka dojk in jajčnikov. Ženske in moški podedujemo par kopij obeh genov, v vsakem paru po eno kopijo od očeta, eno od matere. Tako matematično-teoretično obstaja 50-odstotna možnost, da bomo nosilci dedno okvarjenega gena, če ima eden od staršev prisotno mutacijo na kopiji enega ali drugega gena. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da okvarjen gen BRCA2 ne povečuje le povišano tveganje za razvoj raka dojk in jajčnikov, temveč tudi za raka ustne votline, želodca, trebušne slinavke in kdove česa še!, kar pomeni, da če bi dosledno sledili odstranjevalno preventivni metodi, bi morali ljudem v rizičnih skupinah odrezati tudi vse ostale omenjene organe …

Biti lastnica ali lastnik okvarjenega gena BRCA1 ali BRCA2 — kajti tudi moški v manjši meri obolevajo za rakom dojk — ni dovolj, da bi človek tudi dejansko zbolel za rakom. Za zagon bolezni mora imeti oseba še kopico drugih okvarjenih genov in predvsem dovolj onesnaženo okolje, kajti geni se po naravni poti kvarijo postopoma s starostjo in s karcinogeni, ki jih vnašamo v telo. Nesrečnost, nezadovoljnost z lastnim življenjem, razočaranja, brezizhodnost, stres in naveličanost prav tako pomembno vplivajo na odzivnost imunskega sistema. Raka torej nikakor ne podedujemo, temveč ga tudi pridelamo z nezdravim življenjskim slogom.

Ker se celice v našem telesu nenehno delijo in prepisujejo v kopije novih celic, to nas pravzaprav ohranja pri življenju, igra poleg dednega faktorja in okolja pomembno vlogo za napake v celičnih delitvah, kakorkoli se neumno sliši, tudi golo naključje. Pomembno je omeniti, česar znanstveniki ne zanikajo, da lahko z benignimi karcinomi dočakaš spoštljivo starost in nikoli ne razviješ bolezni. Preventivno odstranjeni deli telesa tudi niso garancija, da ne boš razvil raka na nekem drugem organu …

Ob vsakem novem primeru preventivne mastektomije ali odstranitve jajčnikov sem popolnoma skrušena; dati si prostovoljno odstraniti tako pomembne dele telesa, ker te zajeme panika zaradi sorodnikov, ki so preživeli raka ali v boju z njim podlegli, zame ne pomeni rešiti svojega življenja, temveč si ga zakomplicirati in osiromašiti brez potrebe. Umetne dojke pač niso več erogena cona, kar je seveda v primeru dejanske bolezni skrajno nepomembno, kadar se boriš za življenje. Samopohaba pod strokovnim vodstvom in samoomejevanje v primeru raka, ki ga sploh še ni in ga morda tudi ne bo, je zame skrajni absurd, saj imamo gensko obremenjene ženske možnost preventivnih pregledov z mamografijo in ultrazvokom po potrebi tudi večkrat letno. Odstranitev jajčnikov brez bolezni je nekakšna prostovoljna kastracija, saj ženska po posegu pade v umetno menopavzo. Brez jajčnikov ni hormonov, kar se odraža celo na najpomembnejšem organu, na možganih. Tako se tridesetletnica ali štiridesetletnica čez noč spremeni v šestdesetletnico ali celo sedemdesetletnico po kognitivnih zmožnostih. *Nevrolog s Harvarda je objavil izsledke raziskav, kjer je ugotovil, da ženskam s kirurško pogojeno menopavzo in nadomestno hormonsko terapijo precej hitreje slabijo kognitivne funkcije v primerjavi s tistimi v naravni menopavzi (*podatek iz članka Kirurško pogojena menopavza in spomin, spletna stran bambino.si). Moje osebno prepričanje je, da smo sorodniki rakavih bolnikov precej bolj psihično obremenjeni, kot nas dejansko ogrožajo BRCA geni, kar je razumljivo.

Zanimivo bi bilo najti podatke, žal jih nimam, kolikim možem in fantom kirurgi svetujejo preventivno odstranitev mod! Glede na mnenje strokovnjakov, da moški po petdesetem letu ne potrebujejo preventivnih pregledov za raka prostate, ker bi jih tako po nepotrebnem izpostavljali stranskim učinkom zdravljenja, saj je večina raka prostate neagresivne oblike in z njim lahko živijo do pozne starosti, je malo verjetno, da bomo dočakale dan, ko bodo tudi njim predlagali prostovoljno kastracijo.

Podatke o genih BRCA1 in BRCA2 sem pridobila na spletni strani mutacija-brca.si.