Legacy, 2026
Piše: Matej Krajnc
Triindevetdesetletnik še vedno nastopa in izdaja po dva albuma na leto; že več kot desetletje je njegov ustvarjalni output brez napake, najsi gre za avtorske pesmi, sodelovanja ali pa preigravanje standardov. Sicer po fizični moči že rahel, po glasu nekolikanj bolj krhek, kot je bil svoje dni (navsezadnje so tu leta in emfizema), pa mu vse to gre v korist, ker je kvečjemu še pridobil na izrazni moči in interpretaciji. Medtem ko večina dosti mlajših “legend” ne spravi več vkup solidnega albuma (sem sodijo žal tudi Stonesi, The Boss in McCartney), pa Nelson zadnja leta izdaja svoje najboljše stvari. Res “velikih pesmi”, kot so bile Crazy, Funny How Time Slips Away, Night Life in še katera – opozarjajo nekateri kritiki – naj ne bi imel več, a v resnici Dream Chaser, naslovna pesem nove plošče, še kako sodi v ta niz. Tudi nekatere druge s pričujočega albuma, ki je hkrati učna ura za countryjevsko balado, pri kateri ne dobiš sladkorne, ampak ti da misliti, pa tudi za duhovit, trd honky-tonk, kar je dandanes sploh redkost. Pojavljajo se nekateri mladi, ki dajejo upanje, da novi country zares nista Taylor in Miley, žal pa je njihova odmevnosprav zato omejena. Nekateri se prebijejo, denimo Sienna Ferrell, ki jo primerjajo tako z Janis kot z Loretto, a ima precej bolj svojstven diapazon; honkytonkovsko balado razume kot malokdo, ker jo je živela in preživela. Upati je zgolj, da se ne izgubi kot denimo Margo Price, ki je postala mini institucija in nekakšna nova Emmylou, avtorstvo pa šepa.
Pri Nelsonu, ki zadnja leta praviloma piše v tandemu z Buddyjem Cannonom, tega ni opaziti. Na novi plošči zasledimo še Bobbyja Tomberlina in še koga, Willie med drugim zapoje Whitlockovo Fly Away, a avtorska žilica ves čas drži tempo: naslovna pesem, pa I Can’t Read Your Mind, I Don’t Think I’ve Cried Today, Wonder What I’m Gonna Do … Cannon in Tomberlin sta spisala duhovito Whiskey Wants Me To, ki sodi v vrh tovrstnih honkytonkovskih pesmi. In Willie je v šepetu učinkovitejši kot v visokogrlenem petju. V osemdesetih in devetdesetih so ga kot avtorja že odpisovali, češ da je najboljša leta pustil za sabo. Očitno so se vrnila in bo še kakšno. Willie ne jebe, svojo špuro vozi brez opravičila. Tudi prehitevati še zna in prav zanima nas, kaj bo ugnal na drugem letošnjem nosilcu zvoka.