Vlado Pivec DOHTAR ODHAJA

pivec vlAdo foto

Draga kolegica, malce vam vendarle zavidam. Saj ne, da se ne bi veselil penzije, kje pa. Toda začetek neke nove življenjske poti … Ja, to ima prav poseben čar. Pa tudi spominjate me name v mladih dneh. Tudi jaz sem takrat pred ohoho leti prišel iz mesta sem na deželo, tako kot vi. Čeprav je seveda zdaj vse drugače. Danes ni več nobene bistvene razlike med mestom in vasjo, razen te, da je v mestu pač vse bolj pri roki. Takrat pa smo bili tukaj na vasi res bogu za hrbtom, v vseh pogledih.

Veste, v začetku me je najbolj motilo, da je več kot polovica ljudi prihajala k meni v ordinacijo bolj na pogovore o kakšnih splošnih problemih, kot pa o zdravstvenih. Moram reči, da se to nikoli ni spremenilo, še danes je tako. Včasih se počutim kot župnik pri spovedi, saj mi ljudje pripovedujejo vse mogoče, pa če ima kaj zveze z zdravjem ali ne. Nikoli nisem vprašal župnika, ali mu hodijo njegove ovčice pripovedovati o svojem zdravju. Meni vsekakor povedo marsikaj o svojem duševnem življenju. Morda bi tudi Vatikan lahko včasih malo primaknil k moji plači.

Nikoli nisem svojih mestnih prijateljev spraševal, če je tudi tam tako. Mislim, da kakšne velike razlike že ne more biti. Na primer prejšnji mesec. Pritulila je k meni v ponedeljek zjutraj Kovačeva. Če se nagnete malce bolj na levo, boste skozi okno videli njeno domačijo. Tam zgoraj pod gozdom, a vidite? No, saj jo boste spoznali, ko boste delali tukaj.

Prijokala je torej v ordinacijo, z eno roko je vodila sina, za kiklo se je je držala hčerka, v naročju pa je nosila dojenčka. Z družino živijo na tisti kmetiji, ki sem vam jo pokazal, urejeno imajo vse tako, kot le malo kje. Oba z možem sta končala kmetijske šole in vesta, kako se tej reči streže. Nikoli nisem slišal, da bi bilo med njima kaj narobe, skratka srečna mlada družina. Zdaj pa tole!

Naj ji dam kakšna pomirjevala, je hlipala, saj se mora zaradi otrok pomiriti, preden se bo odločila, kam se bo odselila. Tako ne gre več naprej, saj jo mož sovraži.

Seveda sem jo najprej z mirnimi besedami toliko potolažil, da mi je lahko povedala, za kaj sploh gre.

Mož je bil prejšnji večer na nekem zadružnem sestanku, po katerem je bila seveda še manjša zakuska, kot se temu reče. Domov je prišel pol dveh zjutraj in pošteno ga je imel pod kapo. Ko ga je vprašala, kje je bil tako dolgo in ali ne ve, da morata zjutraj zgodaj vstati in iti spravljati tista drva iz gozda, se je razjezil. Da mu ne pusti dihati, je kričal, da se ne more niti za minuto odpočiti. Ona pa se je lahko ob zadnjem porodu več kot mesec dolgo valjala po bolnici, medtem ko je on moral doma vse sam postoriti. In tako naprej in naprej.

Kovačeva je imela res precej težaven tretji porod in je bila zato skoraj dva meseca v bolnici, ampak se je na srečo vse dobro izteklo. Sedaj pa poglejte to situacijo, draga kolegica. Mož gre malo v družbo, morda dva ali trikrat na leto. Babnica pa, namesto da bi šla spat, rogovili po hiši do pol dveh zjutraj, ko se moški končno pijan vrne. In takrat seveda pride do prepira. To se boste že strinjali, da ga ni le mirno vprašala, kje je bil in kako misli z drvmi. Sigurno se je pričela usajati na vse načine, on pa se, tako nakresan, tudi ni kontroliral in je pa zinil tiste besede, ki so jo tako prizadele. Naslednji dan mu je bilo zelo žal, ampak ko je izrečeno, je pač izrečeno, nazaj vzeti se ne da. Pa tista drva, naj se gredo solit, kak dan bi še že lahko obležala tam v gozdu. Ampak ženski ni dal hudiček miru, da ne bi zbadala, dokler ni bilo izrečeno, kar je pač bilo.

Pa ne mislite, da sem ji z besedami kaj prizanašal. O ne, vse sem ji povedal v obraz. Njemu pa prav tako, ko sem ga prvič po tistem srečal. Se mi zdi, da ji je to bolj pomagalo kot vse tablete. Nekaj dni sta se tako kujala in mulo pasla, potem pa je šlo vse nazaj na stare tire in prepričan sem, da se jima kaj podobnega hitro ne bo več zgodilo.

Hej, Marija, daj, prinesi nama kavi in kakšen šilček domačega se bo tudi prilegel. Nič se ne branite, draga kolegica, z delom začnete komaj čez teden dni, do takrat pa je bolje, če spoznavate kraj in prebivalce v gostilni skozi pogovor s starim mačkom, kot sem jaz, ha, ha.

 

Se vam zdi, da sem pristranski? O ne, jaz pa res nikoli nisem zagovarjal tega, da bi morala biti ženska lepo potrpežljivo doma, mož pa bi hodil okoli. Ker se podobne stvari dogajajo tudi s popolnoma obrnjenimi vlogami.

Pred leti, na primer. Tam doli pri starem mlinu sta imela hišo. Dolgo je že tega, zato sem tudi malce pozabil, kako sta se pisala. Hovšak, Govšak, tako nekako. Saj ni važno. Odselila sta se približno pred desetletjem, nekam na Notranjsko. Ona je tam menda podedovala posestvo.

Bila sta zelo, kako bi rekel, skladen par, čeprav si na videz nista mogla biti bolj različna. Ona je bila majhna, suha, tiha, najraje je bila doma. Ne, ni bila kaka ljudomrznica. Obiske je rada sprejemala, zlasti prijateljice iz vasi. Baje je kuhala odlično kavico. Z ženskami je tako lahko klepetala ure in ure. Spraviti jo iz hiše je bilo pa zelo težavno.

On je bil velik moški, vsaj meter devetdeset je meril, kakšnih sto dvajset kil je imel, če ne več. Bil je močan kot bik, glasen, v vsaki družbi se je njega najbolj slišalo. Med ljudmi je bil priljubljen, saj je bil duša vsakega gostilniškega omizja, pa tudi pomagati je rad prišel, če ga je kdo prosil. Poleg tega je bil še odličen pevec, skratka popoln veseljak.

Kot že rečeno, bila sta si komaj kaj podobna, vendar nikoli ni dvignil roke nadnjo, čeprav bi jo verjetno z enim udarcem lahko ubil.

No, tako je prišlo tisto leto, ko se je zgodilo, kar vam želim povedati. Bilo je pred novim letom in ženske v vasi so se odločile, da bodo priredile veselico samo zase, brez moških. Saj veste, kako to gre. Vsaka bo nekaj skuhala ali spekla in to prinesla s seboj v dvorano na vasi, pijače pa v tukaj okoli, hvala bogu, tudi ne manjka.

V takšnih majhnih krajih je premalo zabave, zato so se vse zelo veselile tega dogodka. Vse, razen Govšakove ali Hovšakove ali kako že. Kot sem že rekel, od hiše ni in ni hotela iti, razen če je bilo zares nujno. Ko je vztrajno zavračala vsa vabila, jo je pričel prepričevati še mož. Da naj ne čepi cele dneve v hiši kot kakšna zločinka in naj vsaj enkrat na leto gre med ljudi, ji je govoril. Bo že on ostal doma in pazil hišo, če se boji, da bi ostala prazna čez noč.

Moral je uporabiti vso svojo veščino prepričevanja, da se je na koncu le vdala in šla.

Nihče si ne bi mislil, toda domov je prišla ob petih zjutraj. Od doma je bila kar lepo število ur, še zlasti če upoštevamo, da se je srečanje pričelo že ob treh popoldne prejšnjega dne. Pa tudi pijače se ni branila. Zjutraj jo je tako stalo nemalo truda, da je najprej našla hišo, potem pa še vrata vanjo. Vem, mi je kasneje sama povedala.

Ampak poglej si ga vraga! Dedec, kakor jo je nagovarjal naj gre od doma, je potem vendarle pričel premišljevati o tem. Naenkrat se mu vse skupaj ni zdelo več tako dobra zamisel. Kdo ve zakaj. In ni šel spat, vso noč je bil buden in čakal, kdaj bo prišla domov.

Pri sosedih, ki so imeli hišo tik zraven, je tisto noč krava telila in so vsako uro hodili v hlev gledat, če je vse v redu. Tako so videli tudi to, da je v sosednji hiši vso noč gorela luč, moški pa je hodil gor in dol po kuhinji.

Ko se je torej prizibala domov, je našla moža sedečega za kuhinjsko mizo. Pričel se je dreti nanjo, kje da hodi vso dolgo noč. Da je pijanka in kurba, ker samo te prihajajo domov ob zori. Kdo ve kaj vse ji je še govoril. Nekaj časa ga je mirno poslušala, potem pa odšla do pomivalnega korita in iz njega vzela težko železno ponev, ki je bila tam od pomivanja prejšnji dan. Kakor je bila majhna in pijana, toliko moči je le imela, da se je obrnila in treščila svojega ljubega po glavi. Zadela ga je tako dobro, da se je brez glasu zvalil po tleh. Babnica je odložila ponev, pokleknila k možu, preverila, ali še diha, in ko je videla, da je vse v redu in da je le v nezavesti, je šla mirno spat.

Vse to vem tako natančno, ker mi je mož o tem sam pripovedoval že koj naslednje jutro. Oba sta namreč prišla v ordinacijo, saj moški na eno uho ni skoraj nič slišal. Točno tja ga je zadela tista ponev.

Sedaj pa poslušajte tole! Medtem, ko mi je on pripovedoval celo štorijo, je ona stala pri oknu. Zunaj je močno sijalo sonce, tako da me je malo zaslepilo in je nisem dobro videl v obraz. Ampak medtem ko je on pripovedoval, se je ona smehljala! O da, na njenem obrazu je bil tisti monaliza smehljaj, lahko bi prisegel!

Poslal sem ga k specialistom, ki niso ugotovili nobene hujše okvare sluha, vendar nikoli več ni slišal tako dobro kot prej. In čeprav jaz tega ne bi nikoli na glas rekel, sem bil sam pri sebi vendarle popolnoma na strani večine ljudi v vasi,  ki so mu to kazen zelo privoščili.

 

Sedaj bi pa lahko tudi že kaj prigriznila, kaj pravite, draga kolegica? Kakšna domača klobasa nama bo hudo prijala, boste videli. Ah dajte no, kakšen holesterol neki, saj sva vendar zdravnika in dobro veva, da zdravnikom ne smeš vsega verjeti, ha, ha … Daj, Marija, bodi prijazna, pa nama nareži nekaj iz kible, pa kakšen litrček tistega muškata, ki ga skrivate za boljše goste, se bo tudi prilegel.

 

Veste, kolegica, kmetje bodo vedno trdili, da brez obilo mesa in alkohola ne morejo ničesar pametnega narediti. Če bi vse škodilo, kar jim razlagamo, bi kar naprej viseli pri zdravnikih. Tako pa so pravzaprav redko bolni. Staro Kosmačko sem prvič videl v ordinaciji, ko sem bil tukaj v službi že skoraj petnajst let. Zdaj ji pravimo »stara«, ker jih ima že krepko čez sedemdeset. Tako kot danes je tudi takrat živela v hišici gori za pokopališčem. Mož ji je umrl že davno, nekako pol leta po tem, ko je rodila hčerko. Ano.

Ni mi čisto jasno, kako sta lahko preživeli s tisto krpo zemlje, vendar nikoli ni bilo videti, da bi jima česa manjkalo. Poleg tiste njivice in travnika sta imeli še svoje živali. Bilo je kot Noetova barka. Od vsega po malo: ena krava, če začnem z največjo, ena koza, ena ovca, en prašič, ena raca, ena gos, ena kokoš in seveda en pes in ena mačka. Bili so kot člani družine, tudi pogovarjala se je z njimi. Ne bi verjel, če ne bi sam videl.

Stara je bila vedno dobre volje, razen takrat, ko je padla odločitev, da bo šla kakšna žival pod nož. Kljub vsej ljubezni do njih je bilo vendarle treba tudi jesti. In tako je vsake toliko padel kak pujs, ovca, perutnina ….Takrat se je bilo stare bolje izogibati. Renčala je okoli hiše in bila takoj pripravljena na prepir, četudi brez vsakega vzroka. Pomirila se je šele, ko je zaklano žival zamenjala z drugo iste vrste.

Leta so tekla in Ana je odšla v mesto v šolo. Stanovala je v internatu, ki sta ga plačevali s štipendijo. Mala je bila namreč vedno odlična učenka. Čez teden je torej ostajala v mestu, ob petkih pa se je vračala domov.

Vse je normalno teklo mesece dolgo. Naj vam povem, da takrat telefonov še ni bilo v vsakem kurniku, kot je danes. Bil je le na pošti, v šoli in v trgovini. Če je bilo nujno, si lahko telefoniral od tam. Še jaz v ordinaciji ga nisem imel. Tako je nek petek opoldne Ana iz mesta poklicala v trgovino in poslovodjo prosila, naj pošlje nekoga k njeni materi. Sporoči naj ji, da je ne bo domov, ker njena sošolka praznuje rojstni dan in jo je pač povabila. Ano so imeli vsi radi in poslovodja je osebno odšel in stari sporočil novico.

Ta ni rekla nič, le obrnila se je in odšla v hišo. Še zahvalila se ni za trud.

Trgovec ni nikomur nič povedal, saj je navsezadnje šlo za takšno malenkost, da ni vredno omembe.

Tako sem jaz izvedel prvi. Naslednje jutro me je stara namreč čakala pred vrati že pred sedmo, ko sem prišel v službo. Ni mi niti odzdravila, le molče je stopila za menoj v ordinacijo. Šele ko sem zaprl vrata, je spregovorila.

Naj ji dam kakšen prašek, je prosila, ki ga bo lahko dala svojim živalim, da bodo zaspale in v spanju umrle. Da se ne bi mučile, revice, ko niso nič krive.

To je povedala z tako mirnim glasom, kot bi pojasnjevala, kje jo boli. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Saj sem vendar vedel, da meji njena navezanost na tisto menažerijo že na obsedenost.

Šele po dolgem prepričevanju, ko sem moral nekajkrat tudi povzdigniti glas, da je enkrat celo sestra pokukala noter, mi je povedala, kaj pravzaprav hoče.

Da jo je Ana zapustila, da je ne bo več domov, da jo je pred leti zapustil že mož samo, z majhnim otrokom, da jo vsako leto zapusti kakšna od njenih živali, da je vse dobro prenašala, sedaj pa, ko je odšla še Ana, sedaj pa je konec. Dala bo kakšen prašek živalim in sebi in bodo vse odšle k vragu.

S težko muko sem uspel iz njenega hlastnega govorjenja, ki je počasi prehajalo v jok, izluščiti, kaj ji je pravzaprav sporočila hčerka. Pa si ni dala nič dopovedati. Govorila je in govorila in kar naprej kazala na omaro z zdravili ter zahtevala prašek. Pustil sem jo govoriti in mrzlično tuhtal, kako se je naj znebim, predvsem pa, kako jo naj pomirim. Ob tem sem s kotičkom očesa zaznal neko gibanje na trgu. Seveda, pripeljal je avtobus iz mesta. Ker je bila sobota, je bilo kar veliko potnikov, ampak Ano sem med njimi spoznal takoj, vedno je namreč nosila rdeče baretke. Kamen mi je padel s srca. Povišal sem glas in tako le uspel utišati staro. Naj ji bo, sem ji rekel, ji bom pa dal kar zahteva. Ampak nimam praška, imam pa tablete, ki so še veliko boljše.

Stekel sem v čakalnico in vzel tam zunaj škatlico s tabletkami saharina, ki ga je sestra dajala v kavo, da se ne bi preveč zredila.

Stara mi je iztrgala škatlico iz rok in brez pozdrava odločno oddivjala ven in proti domu. Ane medtem ni bilo več na trgu, tako da sta se srečali šele doma. Kaj sta tam imeli, nisem nikoli izvedel. Verjetno se je hčerka prvič odločno uprla materi.

Kakor koli že, naslednji dan je bilo vse po starem. Obe sta skupaj delali okoli hiše, skrbeli za živali, skratka kot vsak dan prej.

Ana je po tistem večkrat ostajala v mestu, pa ni bilo nič več cirkusov zaradi tega, se pravi, da sta dokončno razčistili, kako ali kaj.

Počasi sem na pripetljaj pozabil, dokler mi ni poslovodja nekoč ob kozarčku prav tukaj, pri tej mizi povedal, da je bila stara v trgovini. Iz vljudnosti jo je vprašal, kako kaj zdravje. Pa je rekla, da nikoli boljše. Nakar je on rekel, da potem pač ne potrebuje zdravnika. Na to pa je stara vešča zasikala, da ima veliko srečo, da je zdrava, saj je zdravnik v tej vasi figo vreden. Zadnjič mi je dal ene tablete, je sitnarila. Pa mislite, da so kaj pomagale? Drek so pomagale!

 

No, kaj sem vam rekel? Odlična klobasa, kajne, pa tudi muškatek je pravi. Vi ga kar zahtevajte, če si ga boste kdaj zaželeli. Marija sicer vedno jamra, da ga bo vsak hip zmanjkalo, vendar ste lahko brez skrbi, da se to ne bo nikoli zgodilo. Boste kakšno sladico? Gibanico mogoče? Odlična je, boste videli. Ah kaj, pustite kile, takšna mlada punca ja potrebuje kakšno kilo tu ali tam. Pa ne zamerite staremu kozlu, malo se pa že lahko pohecava. Veste, nisem navajen na družbo mladih deklet, zlasti ne zunaj ordinacije. Tak prijeten pomenek je pravi balzam za moja stara ušesa.

Zakaj se nisem poročil? Kaj pa vem. Rad imam ženske, pravzaprav vedno rajši. To verjetno pride z leti. Malo se sklonite sem k meni, da vam nekaj zašepetam. Ne sme nihče slišati. Veste, Marija, natakarica … ona še ne ve, ampak zasnubil jo bom takoj, ko vi prevzamete delo. V gostilni dela že vsaj petindvajset let, pa je še zmeraj samska. Kot jaz. Glede na to, koliko časa sem preživel tukaj, sva tako ali tako že na pol poročena, he, he. Če me ne bo hotela? Jo bom pa še naprej obiskoval tukaj, v gostilni. Tudi tak izgovor prav pride, kajne?

 

Ženske me nikoli niso preveč marale, moški bolj. So rekle, da sem v gostilni prijazen in veseljaški, v ordinaciji pa siten in zadirčen. Pa se mi to ne zdi res. A one bi kar klepetale in klepetale, mene pa čaka polna čakalnica ljudi. Kar nekaj sivih las so mi povzročile, ampak če se spomnim tiste Lucije iz Amerike, me pa še danes, po tolikih letih, kar stisne v želodcu.

Bila je tukajšnja domačinka, ki pa je odšla čez morje že pred mojim prihodom v vas. Nekaj let je ni bilo. Govorilo se je, da se je tam poročila z nekim Portugalcem, ki da je kmalu zatem umrl in ji zapustil lokal za striženje psov.

To s striženjem psov smo vsi jemali kot dobro šalo, saj za takšno čudo pri nas takrat še nihče ni slišal. Ampak Američani so čudaki in očitno je Lucija s tistimi pasjimi frizurami lepo zaslužila, saj se je lepega dne prikazala v vasi z goro prtljage, ovešena z zlatnino in z darilom za vsakega vaščana. Da, prav za vsakega. To sicer niso bila kakšna omembe vredna darila, vendar so ljudje ponoreli od veselja. Nič ne rečem, lepa gesta. Le jaz seveda nisem dobil ničesar, saj še vedela ni, da sem v vasi.

Mnogo je govorila, kadila kot Turek, cele dneve sedela v gostilni in plačevala pijačo. Na kratko, ljudje so jo oboževali in ji tudi oprostili kakšno malenkost, ki se za žensko takrat ni spodobila.

Meni je šlo malo na živce, ker ni bilo več miru v oštariji, sicer pa se, priznam, nisem branil njene zastonj pijače. Vse je še kar šlo, dokler se ni odločila, da še ni prestara in da je zadnji čas, da si poišče ženina. Logična izbira sem bil seveda prav jaz.

Nič ne rečem, ni bila napačna in ker se je znala urediti, je bila videti še bolje. Toda, da bi človek prenašal takšno klepetavo babnico, ki popije več kot kakšen dedec, to mi nikakor ni šlo v račun.

Začela me je zalezovati na vsakem koraku in to ob vsestranski in bučni podpori cele vasi. Nisem mogel več nikamor. Kaj v gostilno, še v trgovino ali kar tako malo na sprehod nisem mogel več. Hudičevka je imela kar šesti čut za to. Izvohala me je že nekaj trenutkov po tem, ko sem zapustil varno zavetje ordinacije.

Tako sem se spremenil v prostovoljnega ujetnika. Cele dneve sem prečepel v tistih dveh sobicah, le pozno zvečer sem se odkradel do stanovanja, pa še takrat me je pogosto uspela odkriti. Smejala se mi je vsa vas, pa še deset sosednjih. Nekateri so se samo privoščljivo režali, veliko pa jih je menilo, da sem popolnoma nor, ker ne izkoristim priložnosti za tako odlično partijo.

No, vsaj v ordinaciji me je pustila pri miru. Vendar ne za dolgo. Lepega dneva se ji je posvetilo, da jo nekaj boli. Ni vedela natančno kje, pač nekako v predelu trebuha. To je ob vsesplošnem odobravanju objavila nekega dopoldneva v gostilni, nato se je odpravila na pregled k zdravniku, to je k meni. Lahko si mislite, da so jo spremljali vsi, ki so prej pili z njo, poleg tega pa še veliko tistih, ki so slučajno bili na trgu in so ob novici o Lucijini bolezni morali iti z njo »na tem križevem potu«, kot je globokoumno pripomnil eden od njih.

V čakalnici je sicer bilo nekaj malega bolnikov, vendar so vsi takoj spustili Lucijo naprej, saj je bilo očitno, da gre za hudo bolezen. Čakalnica je bila naenkrat polna do zadnjega kotička. Še zunaj, pred njo se je trlo ljudi. Sestra jih je komaj umirila. Te barabe so še v ordinacijo hotele z Lucijo in komaj sem jih potisnil ven in zaprl vrata.

Tako sva stala in se gledala. Ona samozavestna, načičkana, prepričana v zmago, jaz prestrašen, razmišljajoč, kako naj pobegnem. Groza, tega ne bom nikoli pozabil. Kot kača in miš, če malo pretiravam.

Oblečena je bila v kratko krilce in majico, ki je precej odkrivala. Bil sem preveč prestrašen, da bi jo utegnil občudovati. Pa je bilo kaj videti, mi lahko verjamete.

Začela je z bolečino v trebuhu. Nekako sem umiril tresenje rok in ji rekel, naj leže na posteljo. Pa me je vprašala, če na hrbet ali mi je ljubši kak drug položaj.

Bil sem prepričan, da je to moj konec. Pretipal sem jo tam, kjer je pokazala, da boli in lahko si mislite, da se je bolečina širila gor do vratu in dol do kolen. Pa nikjer ni bila izrazita, ampak tako nekako, kako naj rečem …

Nenadoma je skočila pokonci in izjavila, da je ne bom mogel dobro preiskati, če bo ležala tam v vseh tistih oblačilih. Ja, prav tako je rekla, čeprav je imela na sebi le dve cunjici. Pa še njiju se je znebila v dveh, treh sekundah.

Nenadoma je ležala popolnoma gola, mojo roko pa si je položila na trebuh, ali pa reciva raje malo niže in stokala, kako jo prav tam nekaj hudo tišči.

Zunaj je bil lep, vroč poletni dan in okno je bilo kajpada odprto. Od samega šoka sploh nisem opazil, da je tudi pod njim cel kup občinstva, uživajočega v predstavi. Še dobro, da je okno tako visoko, da je večina lahko le poslušala, noter pa so videli le dva ali trije največji,  Ti so pozneje leta dolgo govorili, da tako lepe ženske še niso videli.

Je pa imelo to tudi svojo dobro stran. Ker so vsi buljili vanjo, se pozneje nihče ni spomnil, kaj sem počel jaz. To mi je prihranilo marsikakšno zbadljivko.

Takrat pa, ko sem mislil, da mi ni več pomoči, se je zgodil čudež. Enkrat na teden so mi iz mesta dostavljali nujna zdravila, ki sem jih naročil. Nekaj zaloge sem moral imeti, saj ni šlo, da bi ljudi za vsako malenkost pošiljal v oddaljeno lekarno. Običajno mi jih je pripeljal rešilni avto, ko je iz mesta kam v naš konec peljal kakšnega bolnika. Navadno je pripeljal na trg in potrobil, ker se mu je zmeraj hudo mudilo. Ven po zdravila pa sem moral jaz sam, ker sestra ni smela podpisati prevzemnice.

Lucija me je s svojo goloto čisto omamila, pa vendar sem zaslišal, kako rešilni avto trobi. Iztrgal sem svojo roko iz njenih in jadrno odvihral ven. Komaj sem se prebil skozi nabito čakalnico in na vprašanja odgovarjal, da je Lucijino stanje zelo slabo in da jo bo odpeljal rešilec. To je povzročilo pravi šok.

Zunaj sem prevzel zdravila in vozniku ter bolničarju naročil, naj hitro pograbita nosila, saj gre za zelo resen primer. Ravnala sta zelo profesionalno in čez minutko smo bili v ordinaciji, kjer je Lucija še vedno gola ležala na postelji in se očitno ni zavedala, kaj se dogaja.

Bolničarja sta sicer izbuljila oči, vendar nista oklevala. Pograbila sta »bolnico« in jo položila na nosila. Jaz sem vzel iz omare belo rjuho in jo vrgel nanjo, ter zavpil, naj jo takoj peljeta na urgenco, da bom že jaz telefonsko javil, kaj ji manjka.

Kar malo se mi je zasmilila, ko zaradi presenečenja ni mogla niti govoriti. Ko sta tekla z njo na nosilih proti avtu, je rjuha zdrsnila z nje in tako je bila na vsej poti čez trg kot na razstavi. Kasneje se je veliko govorilo o tej zadevi. Marsikaj so mi očitali, nihče pa se ni nič pritoževal nad to predstavo, še ženske ne.

Lucija se je zavedla, kaj se godi, šele v rešilnem avtu. Uboga bolničarja sta trpela vso grozo njenega divjanja celo pot do mesta. Sta mi kasneje povedala. Vendar sta ostala neomajna. Če je zdravnik naročil na urgenco, potem bodo šli na urgenco in konec besedi! Pozneje sem se jima oddolžil s pošteno večerjo in pletenko vina, pa je bilo.

Ko so odpeljali iz vasi, sem stekel v trgovino in od tam poklical nekaj kolegov na urgenco, ki sem jih poznal. Bil sem malo na trnih, saj bi mi ta vožnja popolnoma zdrave ženske z rešilnim avtom lahko povzročila težave. Pa se je na srečo s pomočjo znancev v bolnici vse uredilo. Celo Lucija se je tam pomirila, saj so se okoli nje sukali sami mladi moški, ki so jo vsi hoteli pregledati, ker nikoli ne veš, bolezen zna biti zahrbtna in dobro skrita.

Domov se je vrnila pozno zvečer, bolj po tiho, naslednje jutro pa je ponjo prišel taksi iz mesta in odšla je za zmeraj. Nekateri so mi malo zamerili, vendar so si, razen nekaj pijančkov, pravzaprav vsi oddahnili. Čez čas se je slišalo, da si je našla novega moža. Zdravnika! Torej je vendarle ohranila lep spomin na naš poklic.

 

Poglejte no, pa je steklenica spet suha. Kdaj pa pride brat po vas, kolegica? No, če je čez slabo uro, bo pa ravno čas še za enega muškatka, kajne? Le nič se ne branite. Ne boste mi rekli, da med študijem in prakso niste ničesar popili. Po temle ne boste čutili nikakršnih posledic, to mi le verjemite. Sem ga velikokrat testiral. Pa še jedla sva dobro. Marija, daj še en liter, potem bo pa dovolj za danes.

To, da vas pride iskati brat, je bila zelo dobra odločitev. Tako sva se lahko bolj sprostila. Nekaj bi vam pa svetoval. Družite se z ljudmi. Ne samo v ordinaciji, tudi zunaj. Saj ni treba, da cele dneve posedate v gostilni, čeprav si to kdaj pa kdaj le privoščite. Saj so razne prireditve, sedaj so moderni pohodi, pa še veliko takega. Ne smete se zapirati. Drugače si nikoli ne boste pridobili njihovega zaupanja, ali pa vsaj bistveno težje. Kishon je nekje napisal, da je odnos med Izraelcem in njegovim zdravnikom zelo blizu odnosu med Izraelcem in njegovim bogom. Bil je sicer humorist, vendar je napisal cel kup bridkih resnic, ki veljajo tudi pri nas. Zato poskrbite, da med vami in vašimi bolniki ne bo tako.

Pa kaj vam solim pamet. Mladi ste in pametnejši od mene. Boste že vedeli, kako ravnati, da bo najbolj prav.

Torej, ljudje tukaj niso bogati, so pa zato tem bolj ponosni na svojo hrano in pijačo, zato tega nikoli ne odklonite, če vam ponudijo. Hrana je najkrajša pot do srca, do mojega že, ha, ha, ha. O tem vam lahko povem zanimivo zgodbico, ravno toliko časa je še, preden greste.

 

Mikliči so bili velika družina. Oče, mati in pet otrok. Bilo jih je veselje pogledati. Sedaj so otroci že odšli, onadva pa sama živita doli pri ribnikih. Pa so še zmeraj zelo povezani in tamladi veliko prihajajo na obisk.

Ko se je to zgodilo, so bili še vsi doma. Najmlajši je bil star komaj kakšno leto, najstarejša pa blizu petnajst.

Na pogled so si bili precej podobni: visoki in suhi kot trlice. Vsi, razen matere. Ne bom rekel, da je bila ravno debela, vsekakor pa okrogla in rdečelična, prava kmečka punca.

Bil sem sredi dela v ordinaciji, ko je noter planila sestra. Tega ni nikoli storila, če ni bilo res nujno. Da je Miklički hudo slabo, da je padla v nezavest in da je pred tem jedla gobe, zato je potrebno pohiteti, saj človek nikoli ne ve.

Pograbil sem torbo in oddirjal po cesti navzdol. Ni daleč, vsega skupaj kakšnih tristo metrov.

Ženska je ležala na tleh, mož pa ji je držal glavo v naročju. Bila je pobruhana, vendar ne v nezavesti, videlo pa se je, da ima močne krče. Opravil sem, kar sem lahko, sestra pa je tako ali tako že prej poklicala rešilca, ki je hitro prispel. Mož se je odpeljal z njim v bolnico, tako, da nisem dobil pravih podatkov, kaj se je zgodilo. Tistih gob pa tudi ni bilo več, da bi jih lahko poslal na analizo.

V bolnici so ugotovili, da je šlo za blažjo zastrupitev z mušnico. Bolnica si je hitro opomogla, jaz pa se še danes zgrozim, če pomislim, kaj bi se lahko zgodilo, če bi gobe jedli tudi otroci. Za njih bi doza morda lahko bila usodna. Pa je bilo tisti dan vseh pet kot nalašč na obisku pri teti in stricu v sosednji vasi.

Ko se je moški vrnil iz mesta, sem ga vprašal, kako to, da gobe njemu niso škodile. Da je imel pač srečo, se je pričel izmotavati. Da ima pač takšno prebavo, rostfraj želodec in podobne neumnosti. To mi je dalo misliti. Nekaj se mi je ves čas zdelo sumljivo, vendar sem molčal in čakal, če se bo še kaj zgodilo.

Pa se ni in tako sem sčasoma vedno manj mislil na ta dogodek, čeprav je globoko v meni ves čas vrtal črv dvoma.

Mikličevi otroci so odraščali in razen najmlajšega ni bilo nobenega več doma, ko se je spet zgodilo. Tokrat sem že imel telefon v ordinaciji. Miklič je klical, da naj takoj pridem, ker je ženi zelo slabo.

Spet sem pograbil torbo in kolikor mogoče hitro tekel dol po hribu. Gobe menda niso bile, sem mislil po poti. Miklička se je namreč zaklela, da jih nikoli več ne bo jedla. Ampak dvakrat zastrupitev s hrano, to je že zelo sumljivo. Pa menda ja noče mož spraviti s sveta svoje žene, kot sem ves čas sumil?

Ta sum se mi je še utrdil, ko sem ugotovil, da sta bila zakonca spet sama doma. Sin je bil namreč na neki šolski ekskurziji.

Z žensko ni bilo preveč hudo, čeprav jo je moralo zelo boleti. Za malico sta jedla klobase, ki jih je ona pred tedni sama naredila. Bile so lepo zamrznjene, ko jih je vzela iz zamrzovalnika. Tisti dan sta jih jedla prvič.

Mož tokrat ni šel z rešilcem v bolnico. To sem mu odsvetoval z izgovorom, da bo le v napoto, pomagati pa tako ne more nič. Mu bodo že po telefonu sporočili, kako je stanje. Hotel sem ga namreč imeti doma in ga temeljito izprašati, kaj se dogaja.

Nisem se ga bal. Bil je sicer večji in mlajši od mene, vendar tako suh, da sem imel občutek, da bi ga z lahkoto obvladal, če bi me napadel.

Sedela sva tako ob mizi, zunaj pod hruško in žulila vsak svoj kozarček slivovke. Nisem vedel, kako naj začnem, nazadnje pa sem se odločil za direkten napad.

Vprašal sem ga, kako je mogoče, da se je ona že drugič zastrupila, njemu pa spet ni bilo nič. Pa še otrok spet ni bilo doma, ko se je zgodilo. Natanko tako kot prvič.

Zavzdihnil je in sklonil glavo kot skesanec. Mislil sem, da bom doživel priznanje in kar odleglo mi je.

Pričel je pripovedovati, da sta se z ženo spoznala v rani mladosti na nekem plesu. Da je bila najlepše dekle daleč naokoli in da sta se nedolgo zatem vzela. Vse je bilo v redu, dokler nista zaživela na svojem in je ona pričela kuhati. Takrat je spoznal, da je obupno slaba v tem poslu. Njena hrana je bila skoraj neužitna, le da sama tega ni opazila in je veselo zajemala. On pa se je mučil in mučil, vedno bolj hujšal in se na koncu navadil na življenje z malo hrane. Bil je čevljar po poklicu. Imel je sicer veliko dela, vendar spet ne tako zelo fizično napornega, da ne bi mogel vzdržati z majcenimi obroki.

Prišli so otroci, ki so najbolje jedli, dokler jih je dojila, pozneje pa so se, tako kot oče, prilagodili. Zato pa so bili prav tako suhi, kot on.

Nikoli ji nihče ni povedal za to njeno napako. Če ni bilo preveč soljeno, je bilo preveč začinjeno, če ne preveč, pa premalo kuhano. Še najbolje se jim je godilo, ko so bili kje na obisku, ali pa ko so sami kuhali, vendar je bilo to poredko, saj je ženska zmeraj trdila, da je kuha gospodinjino opravilo.

In tako je prišla afera z gobami. Ker sta bila sama doma, mu je naložila zvrhan krožnik neužitne gobje brozge. A se je na to pripravil in je imel v žepu vrečko. Tega pred otroki ne bi nikoli naredil. Ko je vmes odšla k štedilniku, je spraznil svoj krožnik v vrečko in kasneje vse stresel na gnoj, saj ne pes, ne mačka nista hotela tistega zvarka niti povohati.

Tako se je prvič izognil zastrupitvi.

Ko sem poslušal to jeremijado sem sicer sočustvoval z njim in z otroki, obenem pa sem se komaj premagoval, da nisem bruhnil v krohot. On pa je nadaljeval.

Leta so minevala, otroci so odhajali in ko je ostal le še eden, so se za moža začeli vsaj malo boljši časi. Medtem, ko je bil mulc v šoli, si je lahko mož privoščil kakšne prijeme, ki so ga rešili ženine hrane, pa tudi otrok je malical v šoli. In tako je prišlo do afere s klobasami.

Običajno sta jih delala po kolinah skupaj, zato se jih je še kar nekako dalo pojesti. Tokrat pa je imel on preveč dela s čevljarjenjem in jih je naredila sama, zato so bile, kot si lahko mislite, popolnoma neužitne. Spet sta bila sama doma in klobaso je kajpada lažje skriti v žep, kot gobe. In se je naključno spet izognil zastrupitvi.

Nisem se mogel več zadrževati. Naj je bilo še tako neprimerno, krohotal sem se, da so me slišali gor v vas. Najprej me je začudeno in tudi malce jezno gledal, nato pa se še on smejal, da so mu tekle solze.

Ko sva se malce pomirila, mi je spet natočil. Če jo imam pa tako rad, je govoril. Saj je čudovita žena in mati, otroci jo obožujejo. Pa tudi v postelji …. Saj veste, gospod doktor, človek bi si prste polizal. Ampak to kuhanje, to je pa groza. Vendar človek potrpi, da le vse drugo štima, kot je treba.

Še enkrat sva pregledala zamrzovalnik in iz njega pobrala preostale klobase, da se ne bi še kdo zastrupil. Poslal sem jih v analizo in kasneje so ugotovili, da so bile očitno večkrat odtajane in spet zamrznjene. Na tehniko se nič ne razumem, toda serviserji so na koncu le povedali, da je v aparatu prihajalo do kratkega stika. Tako se je vmes hrana čisto odtalila in segrela, nato pa se je aparat spet vklopil in je vse skupaj spet zamrznilo. In tako kdo ve kolikokrat. Hrana je seveda propadla. Še dobro, da so bile posledice pravzaprav zanemarljive, le ta revica Miklička je bila kaznovana.

Vidite, draga moja, to je zame herojska ljubezen. Kaj Tristan in Izolda, kaj Romeo in Julija, to je pravo žrtvovanje. Moški, ki je pripravljen prenašati vse to, res ljubi svojo ženo, da bolj skoraj ni mogoče.

 

No, me zelo veseli, da sem vas spravil v smeh. Mimogrede, zelo lepo se smejete. S tem si boste z lahkoto pridobili veliko prijateljev. In snubcev gotovo tudi.

Nekdo trobi zunaj, verjetno bo vaš brat. Zelo me je veselilo, da sva se spoznala. Vidiva se spet čez teden dni, ko se boste priselili. Pa še to: moja vrata so vam za vsako pomoč kadarkoli na stežaj odprta. Pa lep dan želim in brata pozdravite!

 

Tako, pa je šla! No, Marija, pripravi mi račun, pred tem mi pa natoči še en brinjevček za boljšo prebavo. Ta mlada bo dobra zdravnica, na očeh ji vidim, da bo znala s tukajšnjimi ljudmi. Malo me spominja name, ko sem prišel sem. Kaj pa ti veš, saj si bila takrat še otrok. Ne bom rekel, da si sedaj že stara, saj se niti jaz tako ne počutim. Pa vendarle, leta kar polzijo skozi prste in potrebno bo malo misliti tudi nase …

Kdaj boš jutri v službi? No, če delaš dopoldne, bom prišel okoli desete, ko je malo gostov, na en pogovorček s teboj. Moram te nekaj vprašati. Če v zvezi s hrano in pijačo? No, do neke mere res, ha, ha, ha. Boš že jutri slišala.

Zdaj pa grem! Za naslednico sem poskrbel, s teboj sem se zmenil, preostane mi le še, da se dobro naspim, kajti jutri bo pomemben dan, draga moja, zelo pomemben dan. Dohtar odhaja, a se bo zmagovito vrnil!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s