Piran se spreminja v mesto duhov

Piše: Tanja Jerebic

Pred desetimi leti sem se po dolgoletnem bivanju v Ljubljani za nekaj časa vrnila v Novo Gorico. Mesto je živa tvorba, torej je bilo pričakovati, da se je v moji odsotnosti marsikaj spremenilo. Zelenje je v glavnem zamenjal beton in če je bilo bivanje v centru mesta nekoč spokojno, razen v poletnem in prednovoletnem času, ko so pod balkonom postavili koncertni oder, se po novem stavba ne trese več zaradi basov in bobnov ali občasnih zemeljskih potresov, ki se jih prebivalci višjih nadstropij nismo nikoli navadili, temveč zaradi prometa, ki se preusmerja iz ene glavne ceste proti drugi, in sicer točno pred vhodom bloka …

Mesto duhov
Piran, mesto duhov, Foto: Tanja Jerebic

Nov nakupovalni center je precej bolj zaznamoval sosednjo Gorico kot našo. Meja med njima je padla pol leta pred mojim prihodom. Kot sem ob prvem obisku sosedov ugotovila, je tudi niso več potrebovali, kajti na drugi strani ni bilo ničesar več. Apokalipsa je prva beseda, ki mi je padla na pamet ob pogledu na prazne ulice z zapuščenimi trgovinami. Raštel, kjer se je nekoč trlo kupcev in sprehajalcev, je bil praktično opustošen … mesto je umrlo, kajti trgovina brez potrošnikov zamre.

V turističnih krajih imajo drugačne probleme. Letoviška mesta, včasih tudi prestolnice, se največkrat spremenijo v mesta duhov zaradi masovnega turizma, ki vsaj potroji cene najemnin in nepremičnin. Z drugimi besedami, domačini druge ali tretje generacije si bivanja v mestu ne morejo več privoščiti, zlasti ne s prekarnimi službami. Ostarelo prebivalstvo pa tudi ne zmore vlaganja v obnovo dotrajanih stavb, ki so vse po vrsti spomeniško zaščitene. Za pridobitev gradbenih dovoljenj na tovrstnih objektih potrebuješ veliko volje, energije, potrpljenja, časa, denarja, največkrat tudi vez, da se stvar po dolgoletnem boju sploh kam premakne. Upokojenci navadno nimajo nič od tega … Tako bivajo v na pol razpadajočih domovih, dokler gre, nazadnje obupajo in svojo nepremičnino prodajo ter se odselijo. Kupci so premožnejši sloj naših ali tujih državljanov, ki v mestu ne nameravajo trajno bivati, ampak pokupijo stanovanja za vikende ali za oddajanje nepremičnin, torej za luksuz ali za ustvarjanje profita. Mesto brez prebivalcev propade, kajti oni so njegovo jedro. Brez njih postane kraj sčasoma zanemarjen in nezanimiv tudi za bogatune in turiste. Kdo pa hoče letovati v mestu duhov brez prebivalcev?

Piran
Piran, Foto: Tanja Jerebic

Točno s to problematiko se že leta ukvarjajo v Piranu, slovenskem obmorskem biseru. Domačini množično odhajajo, vikendaši z debelimi denarnicami si kupujejo privilegije pri institucijah, ki si jih prvi ne morejo privoščiti in tako diktirajo tempo v mestu. Svoje limuzine parkirajo v garažni hiši Fornače, da so lepo na varnem in po 22. uri zvečer želijo imeti mir, ker so na oddihu. Elitne restavracije v tem trenutku samevajo in na namiznih pogrinjkih se nabira prah, kajti o gostih ni ne duha ne sluha. Žive glasbe, ki je v boljših časih igrala med tednom v času turistične sezone na treh, tudi štirih mestih sočasno, že dolgo ni več. En sam lokal je odprt do treh zjutraj in je bolj prazen kot poln. Danes premore Piran tudi eno miniaturno knjižnico in majhen Mercator, vse ostalo so dnevni lokali, prodajalne s spominki in poletnimi oblačili ter polne ulice smradu, ki se širi iz slabo vzdrževane kanalizacije ter postanih vreč smeti pred vhodi v razpadajoče stavbe. Zdi se, da so se še narkomani pobrali drugam. Močno razredčeni domačini pravijo, da moraš imeti veliko srečo, če v zimskih mesecih ugledaš osvetljeno okno …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s