Piše: Andrej Lutman
Franc Branko Janžek – One
Samozaložba, Rogaška Slatina, 2017
Katera je ona, koliko je teh onih, so vse one, je katera, ki ni ona, kdaj ona postane ona? To je le nekaj vprašanj, ki se zastavljajo ob bežnem prelistavanju knjige s skrivnostnim naslovom, ki obeta vse, a hkrati je tak naslov skoraj cenen, saj kaj hitro povleče na ustaljeno pomisel ob tem zaimku, da bo bralstvo soočeno s še enim pogledom na ženskost, ženstvenost, na spolno sopotništvo. No, teh onih je vsaj šest, kolikor je delov knjige, ki jih loči ponavljajoče se risba urednice, lektorice in ilustratorke Erne Ferjanič, kazajoča ženski obraz z desne strani, ki naj bi bila človekova razumska stran.
In res: ženske, nastopajoče v teh zgodbah, so pravzaprav razumne, a ne razumljene, oziroma so razumljene le med njimi, med ženskami samimi. So sodelavke, souslužbenke, prijateljice, ki si delijo poglede na njih same in na lastne življenjske izkušnje, pomnogoterjene s starostjo, kar ima za posledico, da lahko na svoje življenje gledajo z zrelostjo, kar pa je usklajeno z razumnostjo, s treznostjo. So tudi članice skupnosti, kolektiva, delovnega okolja, ki je polje oziroma območje, ki jih druži, jim daje osnovno gibalo. Daje pa jim tudi ogledalo, v katerem zro predvsem svoje odnose, svoje vpetosti v življenje, sestavljeno iz povprečnosti, iz vsakodnevnih opravkov, kjer skorajda ni izrednosti, če pa že je, takšna izrednost deluje kar preveč usodno in s tem postane prepomembna, preveč zaznamujoča.
Ena od teh onih je na strani enaindevetdeset opisana takole: „O njej pravzaprav niso veliko vedeli, vse, kar pa so vedeli, je bilo samo čudno, pikantno pripovedovanje, ki so ga slišali preko druge ali tretje osebe. Vse to pripovedovanje je temeljilo na tem, kaj je kdo slišal tam in tam in kaj mu je nekdo drug povedal.“
Navedek poleg povednosti razkriva tudi pisateljev slog, meječ na novinarskega, poročevalskega, s katerim pričara žensko vsakdanjost in tudi vzdušje poklicnega okolja, ki mu opisane ženske pripadajo. Čeprav je v njihovih izpovedih in medsebojnih pogovorih zaznati damsko odmaknjenost, pa so do malega vse vpete v zavezujoče in ponavljajoče se odnose, ki jim ne dopuščajo sprememb, saj dajajo občutek, da jim do njih ni: ne do odnosov in ne do sprememb. Pomenljiv s tem v zvezi je sledeč odlomek s sto triintridesete strani: „Ona je ves čas sedela tam mirno, kot da je ni, kot da ni prisotna. Nič se ni oglašala v njihove debate. Počasi je srebala svoj čajček. Poslušala vse naokrog tako, kot da nič ne sliši, kot da ta zbadljivka ni bila namenjena njej, kot da je s tem pozivom niso izzvali.“
One – Franc Branko Janžek, naslovnica
Pisatelj seveda vzdržuje moški pogled nanje, a se pri tem pogledu ne zadrži in položi mnenja o svetu tudi v ženska usta. A ženske se v glavnem izražajo o sebi, manj o moškem svetu, pa nekako v teh zgodbah ni za zaslediti odzivov, ki bi zgodbe uravnovešale v smislu spolnih vlog. A da ne bo pomote: to pisanje ni ženska pisava, saj nima nikakršnih feminističnih nastavkov. Je pisava, ki se spogleduje z realizmom, celo naturalizmom. Pisatelj uspeva ustvariti razgibanost, ki je pogoj za berljivost, kljub ponavljajočim se naracijam, ki so nekako strukturirane na način umestitve one v odnos; nato slede spomini, ki razlože vpetosti v dogajanje, za tem sledi nekakšen razplet ali celo poanta zgodbe. Ta vzorec je tudi ustaljen, ponavljajoč, kar še poudari vzdušje enoličnosti, a ne brezizhodnosti ali zatohlosti. Tako pač je, zagotavlja; in se ne moti. In ženske zgodbe in njihove usode izzvenevajo v slogu, ki ga povzema navedek z oseminštiridesete strani: „Moški so bili pač takšni, kot so vsi moški na tem svetu. Zjutraj, na tešče, so se morali sprostiti za ves dan, šele potem so lahko normalno delali.“ Zatorej nasvet: te zgodbe prebirati zjutraj, na tešče!
Andrej Lutman