ZKP RTV SLO/PGP RTS, 2025
Piše: Matej Krajnc
Pričujoča zbirka je v prvem natisu skoraj takoj pošla, a zdaj je med nami ponatis, o katerem lahko pišemo v nekolikanj bolj zložnem tonu. EKV so bili ena večjih in bolj zanimivih glasbenih zgodb iz bivše države, zlasti zato, ker so bili zvrstno precej neulovljivi in so se iz albuma v album sonično in besedilno znova in znova izumljali na novo. Za seboj so pustili eno najsrhljivejših legend naše skupne scene, njihov duh pa še dandanes ostaja vseprisoten z nezmanjšano močjo; za to uspešno skrbi tudi Mladenovićeva fundacija.
Gibson RD, ekspresionistična in intimna besedila obenem, energični nastopi … Spominjam se, ko smo, nadebudni najstniki, dobili v roke album Katarina II, ki je stal na čelu zavidanja vredne glasbene poti, in ugotavljali, da ne bo nadaljevanja zgodbe Šarlo akrobata … Koja je naredil svoj bend, naredil ga je tudi Mladenović … Prvenec so po turbolentnih snemalnih začetkih izdali pri slovenski nacionalki ZKP RTVL. Katarina II (1984) je bil album, ki ni izšel v visoki nakladi (3000 izvodov v času, ko so rockovski bendi prodajali preko 100.000 in se je začel novi val poslavljati) in ni doživel večjega komercialnega uspeha; Mladenović je trdil, da zvok še vedno ni ok, pa tudi, da se založba ni dovolj potrudila s promocijo. Kljub temu so pri ZKP izdali štiri plošče, vsaka je vzbudila več zanimanja. Bend se je kadrovsko prenovil in preimenoval v Ekaterina velika (čemu, si lahko preberete v spletu), z istoimenskim albumom (1985) pa začel niz uspešnih in vplivnih plošč, z intenzivnim nastopanjem na odrih in v TV-oddajah pa si je počasi večal obzorje sledilcev. Albumi so bili domišljene pesniške zbirke v malem in Mladenović ni nikoli skrival svoje predanosti glasbi, ki jo je ustvarjal – če ga v številnih videoposnetkih gledate na odru, se vedno izgubi v pesmi, tudi če samo odpira usta v televizijskih oddajah. Na plošči so se znašle pesmi, kot so Oči boje meda, Hodaj in Zaboravi ovaj grad, gostovala pa sta Massimo Savić, tedaj še v zasedbi Dorian Grey in Tomo In Der Mulen (Karlovi vari). Že s prve plošče so v zgodovini ostale pesmi, kot so Vrt, Radostan dan in Jesen, z naborom novih pa so nabrali močan avtorski repertoar, ki se je še dopolnil z albumom S vetrom uz lice (1986), njihovo prvo zares komercialno uspešno ploščo, s pesmimi Ti si sav moj bol, Sarajevo, Budi sam na ulici in Grad. Oblikovalo se je jedro zasedbe, poleg kitarista in pevca Mladenovića še basist Bojan Pečar in klaviaturistka Margita Stefanović, ki je postala najbrž najprepoznavnejša članica zasedbe. Bobnarji so se menjali, na plošči S vetrom uz lice je igral Raka Ranković, na naslednji, Ljubav (1987), ki je postala morda najbolj kultna plošča zasedbe z veliko Margitino podobo na naslovnici, pa Srđan Todorović. Zemlja, ljubav, Voda, Ljudi iz gradova, Zid, Tonemo … Bend je takrat že prerasel oznake “art rock” ali “novi val” ali karkoli od tega in se po mnenju nekaterih zasidral v rockovskem mainstreamu, le da v resnici ni sodil v nobenega teh predalov, zlasti ne v mainstreamovski rock. To je dokazoval tudi naslednji album, Samo par godina za nas (Krug, Srce, Amerika, izšel je leta 1989). Med albumoma S vetrom uz lice in Ljubav je izšel še koncertni album 19LIVE86 (1987), posnet v zagrebškem Kulušiću, uglednem rockovskem klubu, kjer so med drugimi svoje nastope zabeležili tudi Film in Bajaga z bendom, ki je nato postal Instruktori (pozitivne geografije).
Nekateri glasbeni zgodovinarji trdijo, da je na albumih Dum dum in Neko nas posmatra (1991 in 93), s katerima so EKV vstopili za Balkan v nesrečna devetdeseta, zgodba benda postala manj konsistentna. Na slednji plošči, njihovem zadnjem studijskem albumu, je basiral Ćima Uskoković, na Dum Dum pa sta Pečarja zamenjala kar dva basista. Prišel je tudi bobnar Marko Milivojević. ki je nato ostal do konca. Če trdijo, da je Neko nas posmatra “najsrečnejši” album benda, je Dum dum obveljal za najtemnejšega. Idemo, Dum dum, Hladan … Tudi kontekst je bil temačen, zgodil se je razpad skupne države, divjati je začela vojna … Na Neko nas posmatra najdemo edini cover, ki so ga posneli EKV, Istina mašina (Time), Anestezija in Zajedno. Težko bi bilo reči, da gre za srečen album, čeprav bi kdo lahko pomislil, da je malce bolj optimističen in z nekolikanj bolj, kot zapišejo kritiki, “komunikativnim” zvokom. Poskusili so nadaljevati, a Mladenovićevo zdravje je bilo že načeto. Karte so se podirale, po vrsti pa so člani benda, nekdanji in tedanji, do leta 2002 odhajali takole: najprej Ivan Vdović VD, ki je igral na albumu Katarina II. Za njim je odšel Mladenović. Nato Bojan Pečar. Nato Dušan Dejanović iz Šarla. Nato Margita. Rak trebušne slinavke, HIV, infarkt … “Kot da sem utrujen / in kot da sem star / kot da je dolgčas / in da vem preveč …” (Krug, 1989).
Pričujoča zbirka na vinilu združuje vseh osem albumov (studijski in koncertni), združeni so s skrbnimi likovnimi rekonstrukcijami izvirnih ovitkov, dodali pa so jim dve zgoščenki s sedemindvajsetimi delovnimi posnetki, remiksi in alternativnimi različicami nekaterih pesmi. V priloženi knjigi spregovorijo člani in sopotniki, zgodba o EKV je pred nami taka, kot mora biti: neolepšana in v celoti. Magijin in Milanov kult, VD-jev duh, ki plove nad jugo pankom, novim valom in art rockom, Pečarjev bas … “Pravijo, da nekje vendarle / obstaja mesto / pod zastavo dežja / nad strehami / odprto mesto / odprto mesto …”
Morda pri nas kdaj tudi v slovenščini zbirka Mladenovićevih pesmi …