Piše: Matej Krajnc

Sanje, 2018

Po zbirki Vse-stvar-je (2017) je zdaj pred nami Nabiralka samot, nova pesniška zbirka, ki že z naslovom skorajda programsko utemeljuje štimungo pesničinega pisanja. Pisanje je, bi se pesnica bržčas strinjala, že samo po sebi samotno početje; ne nujno osamljeno, saj avtorji vedo, da pri pisanju nisi nikdar osamljen, četudi sam, pač pa samotno v pravem pomenu besede – ne depresivnem, pač pa morda večkrat melanholičnem, venomer kontemplirajočem.

Mojstrica rime se v Nabiralki razkrije v prostem verzu, ki pa, najsi se zdi še tako absurdno, deluje kot rima. Notranji ritem pesmi Bine Štampe Žmavc izkazuje mojstrsko obvladovanje razpoloženj; kot bi jih slikala nekje ob robu nekakšnega (angleškega) močvirja, na kar nas napeljuje že uvodni motto izpod peresa Emily Dickinson. ta motto ni zapisan po naključju in že uvodna pesem začne s poslikavami – poslikavami samot, ki se na koncu naberejo v (vsaj tako se mi, bralcu, zazdi) v pušeljc teh in onih samot, zdaj bivanjskih, zdaj pesniških … ampak saj “bivanjsko” in “pesniško” tako ali tako sovpada; brez bivanjskega tudi pesniškega ni. Ali pač? Zanimivo bo vedno znova brati in ugotavljati sinonimnost teh dveh pojmov.

Uvodna pesem Nebo mačke (con afflizione) je po eni strani oda pesničine družice, so-nabiralke njenih samot in hkrati tistega bitja, ki njeno samotnost zmore preobrniti iz bivanjskega v zgolj opisno. A pozor! Četudi živo bitje, mačka ni človek; velikokrat boljša kot človek, precej boljša družba in tudi zvestoba marsikdaj ni primerljiva, a vendar ni “človeška” družica, razen takrat, kadar jo pesnica počloveči ali učloveči, kar se dogaja zlasti v njeni poeziji za otroke in mladino. V pričujočih pesmih pa je “nebo mačke” lakmus za samote, skozi katere šviga pesničino pero. Nekdo je tam, “neslišnost stopinj tvojih šap / je edini gradnik moje družabnosti,” zapiše pesnica. A vendar: “ležali bova skupaj, suhotna tolažba”, zapiše malce pozneje v isti pesmi in to v oklepaju. Mar lirskemu subjektu manjka prave, človeške bližine? Mar je prisotnost živega dovolj za bivanjsko izpopolnitev? Pesnica daje vsaj delni odgovor v nekaterih drugih pesmih, denimo Sanje o krsti, Sežgano srce in Mag. Kdo bi jih označil za “temne” ali “pesimistične”, kdo bi se morda spomnil Sence v srcu Ade Škerl s samega začetka povojne intimistične lirike, a ne pozabimo, da je kot “pesnica za odrasle” Bina Štampe Žmavc “zarotitvena” pesnica, njene pesmi so hkrati molitve in uroki, vedno pa zmaga življenje, a tisto, zapisano poeziji, kajti v poeziji obstaja edino življenje, vredno bivanja. O tem priča naslovna pesem, bržčas eden najlepših (in najtrpkejših) pesničinih lirskih zapisov, o tem pa pričajo tudi pesmi, posvečene poeziji, denimo Čas pesmi; tudi takih je v zbirki kar lepo število, in če se s tem v zvezi navežemo na naša zgornja razmišljanja, lahko kot dokaz navedemo kar uvodne verze iz omenjenega Časa pesmi: “Pesem ne zmore / preseči časa. / Čas vedno znova presega njo.” In pozneje: “Čas nima zavetja.” Bolj jasno je bržčas že težko povedati.

In če ste mislili, da je pesnica nekakšna jaga baba, ki sovraži ljudi in se z mačkami skriva sred polj in dobrav kot Marie iz tiste popevke Dušana Velkaverha, ste se zmotili: Bina Štampe Žmavc je večna iskalka bližine. To, da njeno pero nabira samote, to, da je njen lirski subjekt bivanjsko sam, je sprejetje življenja, kakršno je. In proti koncu zbirke srečamo pesem Etuda bližine, v kateri pesnica pravi: “Tako nepopolna in čudna / nenadoma je stara tišina. / V njej, kot pesem / izgubila bi domicil.”

Skoz zbirkose ves čas prepletajo reference iz starih časov, iz antike: od faronike, do Orfeja, Romea in Julije in tako naprej … to je tretja tematska dimenzija, znana že iz prejšnjih zbirk (Pesem za liro), v katero se pesnica vedno znova vrača. Ne zaradi že izpovedanega, marveč zato, ker je v teh temah prisotna še ena neizčrpna možnost kontemplacije taiste bivanjskosti, o kateri ves čas govorimo: od samote do bližine, pri kateri je rdeča nit vedno znova ljubezen. Kakšna je, presodite ob branju pesničinega opusa. Nova knjiga kliče tudi po tem, da se spet lotimo pesničinih sonetov. Kdo ve, morda v njih najdemo še eno Emily. Še eno Evridiko. Še eno Julijo. Morda še enega Atlasa. Vsi skupaj so skupni imenovalec za vedno vnovično nabiranje samot. Ki jih je, bi se strinjal Grohar, nekako treba tudi posejati.