THE ROLLING STONES: ON AIR

Piše: Matej Krajnc

ABKCO/Polydor, 2017

Prav nasmehniti sem se moral, ko sem na pričujoči vinilki v spodnjem levem robu opazil prosluli logotipski jezik in pod njim napis “official”, uradno. Smeh je bil upravičen zato, ker vemo, kaj se je dogajalo z zgodnjimi posnetki Stonesov. Recimo takole: niso bili v njihovi jurisdikciji. Stvari so se spremenile šele konec šestdesetih in potem z albumom Sticky Fingers (1971), ko so fantje vzeli vajeti v svoje roke, odgnali gospoda Kleina in poklicali Marshalla Chessa, da bi prevzel njihovo zasebno založbo Rolling Stones Records. Beatli je z gospodoma Epsteinom in taistim Kleinom niso odnesli nič bolje, a o tem pričajo mnoge glasbenozgodovinske knjige in tukajle res ne bomo odkrivali tistega, kar je Kolumb odkril že zdavnaj. Smo pa veseli, da so končno tudi uradno ugledali luč sveta posnetki z BBCja in da je zdaj na dveh vinilnih ploščah menda zbrano vse, kar je vredno slišati … no ja, takšne trditve se pri legendarnih zasedbah velikokrat izkažejo za … žakelj brez dna, vedno se namreč najde še kaj, magari osemdeseta različica pesmi, ki smo jo že slišali v devetinsedemdesetih, kar je potem povod za priobčenje plošče s še dvanajstimi “neizdanimi” rečmi … in tako naprej.

Britanski rock bendi so seveda snemali za BBC; tako je pač bilo, če si bil uspešen, vsaj v prvem obdobju delovanja. Radijski nastopi so bili pomembni, arhivi so morali biti polni, mladina je te zadeve poslušala in spremljala. Stonesi so, kot vemo, bili na začetku striktni (ritem in) bluesovski bend, ki je to muziko igral programsko in mu ni bilo kaj dosti mar za avtorske izlete. A prav kmalu se je to moralo zgoditi, če so želeli biti in ostati akterji na sceni; Beatli so namreč postavljali standarde, ki so bili zlasti avtorski. Stonesi so kot “slabi fantje” nekaj časa še lahko furali imidž cover benda, a potem so Jaggerja in Richarda, če verjamemo legendi, zaprli v sobo in tako naprej.

Ko smo že pri Beatlih: leta 1994 so izdali svojo lastno zbirko posnetkov z BBCja, ki so se odlično prodajali, o njih se je govorilo skorajda kot o iznajdbi elektrike, kar je bilo prav zanimivo in ob poslušanju zbirke smo se lahko prepričali, da pohvale niso iz trte izvite. Pozneje so izdali še drugi del, ki ni prinesel kaj bistveno novega. Stonesi so konec lanskega leta svojo BBCjevsko zbirko izdali kot “običajno” izdajo in kot “deluxe”, kar pomeni, da se je na drugi znašlo enkrat več komadov, zvečine označenih kot “bonus”. Časovno obdobje je med letoma 1963 in 1965, kar je bil pri prvem angleškem valu nekakšen standard za BBC: po letu 1965 se je scena zelo spremenila in ni bilo več ne časa ne zanimanja za te ali one kratke radijske oddaje. Veliki bendi, kot so bili Beatli in Stonesi, so začeli tuhtati o konceptih, turneje so postajale vedno bolj bizarne in z njimi tudi čas, v katerem so se dogajale.

V rokah imamo izdajo “deluxe” na vinilu, ker se, po pravici povedano, tako bolj splača: običajna različica se zdi bolj kot sempl, na dveh ploščah pa je že bolj jasno, kako in kaj. Če imate plošče Stonesov tam nekje do konca leta 1965, vam bo kar hitro jasno, kako in kaj, zraven pa je še nekaj biserčkov, ki pričajo o tem, da so Stonesi kot ambasadorji afroameriške glasbe in kulture mislili smrtno resno in da so potem tudi kot avtorji mislili smrtno resno, čeprav ob nastanku teh posnetkov z izjemo Satisfaction še niso obelodanili svojih najbolj prelomnih avtorskih del. Je pa na dvojčku izdatna bera njihovih bluesovskih posnetkov iz oddaj, kot so bile denimo Top Gear, The Joe Loss Pop Show, Saturday Club idr. Izbira je bila velika; vsi radijci, ki so dali kaj nase, so sedli na rolajoči vlak oživljenega bluesa in rokrenrola in Stonesi tudi na BBCju niso skoparili z repertoarjem Chucka Berryja, ki je tu dejansko v prednosti; igrali so tudi nekaj njegovih pesmi, ki jih na plošče sicer niso posneli (Beautiful Delilah). Slišite tudi pester izbor s prvih studijskih albumov in EP-jev, vse od Jimmyja Reeda do Arthurja Alexandra, tu je starosta countryja Hank Snow z I’m Moving On, kar je “krivda” Raya Charlesa, ki je to pesem posnel v bluesovski maniri konec petdesetih, pa pesem, ki so jo za Stonese napisali Beatli (I Wanna Be Your Man), ne umanjka Muddy Waters (I Can’t Be Satisfied), igrali pa so tudi svojo The Last Time in 2120 South Michigan Avenue, podpisano z “Nanker Phelge” – tudi to zgodbo poznamo.

Pomen Stonesov za zgodovino sodobne glasbe merimo še danes; še vedno so pomembni akterji, medtem ko večina njihovih sočasnikov že dolgo ni več v igri. Njihove turneje so dandanes “the best of”, torej nekaj takega, za kar so svojčas prisegali, da ne bodo počeli, a kljub temu jih nihče ne uvršča v “oldies circuit”. Zadnji avtorski album so izdali leta 2005 in napovedujejo novega; vmes smo konec leta 2016 dobili zbirko starih bluesov, kar nekako komplementira tole izdajo, le da petdeset let pozneje. Sodeč po energiji zgodbe še ne bo konec in pričujoča zbirka je pomemben arhivski dokument, ki priča o tem, da je rokenrol v šestdesetih dejansko dobil potrebno injekcijo in da boom sredi petdesetih ni bil zgolj naključje. “Rock’n’roll has got to go!” so vpili dušebrižniki. No, kje ste zdaj, ko Stonesi še vedno skačejo po odrih?

Rolling_Stones_-_Got_Life_If_You_Want_It_-EP-

EP Got Live If You Want It, Decca 1965

 

 

 

 

 

Leave a Reply