Piše: Matej Krajnc
Učila, 2018, prevod: Simon Demšar
Robbie Williams je leta 2016 izdal album The Heavy Entertainment Show, ki za zdaj stoji na repu njegove diskografije. Govorilo se je o “težki” pogodbi z založbo Sony, malce zatem pa se je, jeseni 2017, pojavila biografija Reveal, ki je zdaj pred nami čisto na sveže tudi v slovenskem prevodu, kar pomeni, da smo jo dobili precej hitro. Odmevi na izvirnik so bili taki in drugačni, kot je po svoje pisana celotna protagonistova kariera; in pričujoča knjiga skuša pojasniti marsikaj. Če ste na tekočem, verjetno veste, da sta Chris Heath in Williams že sodelovala, da se je tista knjiga imenovala Feel in da je izšla pred več kot desetletjem, ko je Williams bil na vrhuncu svoje – marsikdo bi dejal – kontroverzne slave. Potem se je zgodil album Rudebox, ki je zelo razdelil tabor njegovih pristašev, zgodilo se je sodelovanje z njegovo matično zasedbo Take That, še eno “swingovsko” poglavje z albumom standardov in tako naprej, vse do že omenjene plošče, ki se je takoj zavihtela na vrh britanske lestvice, a tam ni ostala dolgo. Williams se je potrudil, plošča je glamurozen dokaz njegovega popzvezdništva, a trudil se je malce preveč, kar so ugotavljali tudi kritiki. Poleg starega sodelavca Guya Chambersa najdemo na plošči med gostujočimi še Rufusa Wainwrighta in Eda Sheerana, pesmi pa vkorporirajo tudi Gainsbourga, Prokofjeva in tako naprej … kot dokaz, da je Williams ustvarjalec resnega popa, da ne gre za nikakršnega “bubblegum” enodnevnika in da se je sposoben spoprijeti z najrazličnejšimi glasbenimi izzivi. A vse to smo že tako ali tako vedeli, najbolj takrat, ko se protagonist ni tako zelo trudil, ampak je pustil, da “ga nosi voda”, kot pravi ena od tukajšnjih rockovskih balad.
Knjiga Reveal (v slovenskem prevodu: Odkrito) je po tej plati nekakšen podaljšek plošče, kot bi Williams in Heath hotela na vsak način prikazati Williamsa kot resnega, spremenjenega, treznega ustvarjalca; vso “resnico”, kot pravita. Ta resnica je zapakirana v zanimiv pripovedovalski slog, kjer potujemo skoz čas sem ter tja, po epizodah: zanimivo, obetajoče, malce bolj zahtevno, a bržčas žal prezahtevno za povprečnega Williamsovega poslušalca/bralca, kar pričajo tudi odmevi na knjigo. S tem si protagonist bržčas ne bo belil glave, tudi avtor ne, kar je čisto prav, a kar je zmotilo mene, ni pripovedovalski lok, pač pa prav dejstvo, da je Heath zdaj čisti insajder. To seveda prispeva k zelo osebnemu pristopu k problematiki, odprtih je več vrat, kar zna biti okej, če ne bi, kot se je to pri biografijah že dogajalo, prav to preveliko insajderstvo porodilo dvom v “resnico”, na katero se sklicujeta tako Williams kot Heath. A to so zahtevna vprašanja, o katerih bo na koncu presodil sam bralec, ki se bo izjasnil, ali mu je knjiga všeč ali ne. Za zdaj recimo samo, da njen izid v slovenščini pomeni še en kamenček v vedno bolj zapolnjenem (aktualnem) mozaiku (popularno)glasbene knjižne ponudbe pri nas. “Rob, kaj si želiš, da bi ostalo kot tvoja dediščina?” naj bi se na Upfrontu glasilo eno od vprašanj za Williamsa. Odgovor: “Koga briga? Itak bom mrtev!” Williams ni bil nikoli pretirano sentimentalen, bržčas se tudi zato s svojimi demoni bori kot Jakob iz Biblije. Če se sprašujete, kdo bo zmagal? Kdo ve … ali pa, kot bi verjetno dejal Williams: koga briga! Zmaga je že to, da je v vsej tej zmešnjavi, ki ji pravimo pop scena, ostal živ in da še vedno potuje po odrih.
