Piše: Tanja Jerebic

Ljudje smo nagnjeni k posploševanju. V svojih glavah neprestano pletemo nove vzorce, ki bi nam v življenju olajšali odnose in predvsem pomagali prepoznavati ljudi in situacije na prvo žogo. So splet predsodkov, stereotipov, naših ali tujih umislekov, slabih in dobrih izkušenj. Nekaj jih nasledimo od svojih staršev, sorojencev, prijateljev in v glavnem od vseh, ki smo jih kdaj srečevali dlje časa ali samo bežno in so na nas naredili močan vtis v pozitivno ali negativno stran. Iz srečanja z enim samim človekom smo sposobni kreirati splošno načelo, s katerim potem presojamo celo skupino, narod, nacijo, raso … Dokler ga ne zavržemo kot nekoristnega, ker nas pusti na cedilu. Tudi obratno, če sklepamo iz splošnega na posamično, ni nič drugače. Ko mislimo, da smo odkrili čudežno formulo za hitro odkrivanje človeških značajev — s tem imamo največkrat težave — srečamo vsaj enega, ki zagotovo štrli iz urejene celote in vsaj deloma poruši naš dotedanji vrednostni sistem. Ni treba prav srečati, mogoče kaj preberemo, kar iztiri naše prepričanje … Vedno je tako, drugače ne more biti, kajti življenje je prezapleteno in se ne pusti ujeti v kalup. Je dinamično in se nenehno spreminja, zato smo se primorani vedno znova učiti in prikrojevati svoje šablone novi realnosti.

Tako vedenje nam omogoča, da se zaščitimo pred nevarnostjo, zato je do neke mere nujno potrebno, da smo se sposobni na hitro odzvati v določenih okoliščinah, ko nimamo časa razmišljati. Je preživetvena strategija, ki jo pozna tudi živalski svet v obliki nagona. Če žival ne prepozna sovražnika, ga ta pohrusta … A celo živali so se sposobne prilagoditi novemu okolju in sobivati z drugimi živalskimi vrstami, ki bi jim v naravnem bile sovražne, kadar ugotovijo, da niso ogrožene in jim ni treba iskati hrane za preživetje. V mislih imam predvsem udomačene živali, včasih pa tudi kakšna divja zaide med drugo vrsto in morebiti celo preživi …

Moj tata je rad hodil v hribe, zato sem v mladosti morala večkrat z njim v planine. Ne prav rada, ker ne maram fizične aktivnosti, čeprav s staranjem spreminjam svoje navade. Kljub vsemu mu je uspelo prenesti name spoštovanje do narave. Nikoli nismo puščali nesnage po hribih in vse smeti, ki so ostale od malice in prigrizkov, smo prinesli s seboj v dolino. Tudi se ne spomnim, da bi se v tistih časih valjali odpadki po gozdnih poteh. Mogoče nisem bila pozorna, ne vem. Prav tako so pri meni dobro zapisani planinci in planinke, čeprav se raje zadržujem v nižinah, torej nimamo prav veliko skupnega … Če hočeš spodobno družbo, moraš hoditi v hribe, je imel navado reči, planinci so dobri ljudje.

Danes presenečena prebiram prispevke, ki govorijo drugače. Mount Everest so označili za najvišje ležeče smetišče. Alpinisti odvržejo po poti vse, kar jim je v napoto. Za sabo puščajo odrabljeno opremo in konzerve … Na našem Triglavu so razmere zelo podobne, Aljažev stolp so popolnoma uničili … Zdi se mi, da se je celotna družba razpustila, ne le planinci. Danes ljudje vse počnejo zaradi statusa, zato predvidevam, da nekateri tudi v hribe lezejo bolj zaradi mode kot potrebe. Drugače si tega ne znam razložiti, da morajo konstantno reševati zaplezane duše in dostikrat tvegati lastno življenje za tujo lahkomiselnost. Zakaj pravzaprav rinejo v hribe, če terenu niso kos? Da se pohvalijo pred znanci, kako aktivno preživljajo svoj prosti čas? In odkod jim potreba, da svoj podpis pritisnejo na Aljažev stolp ali ga vrežejo v debla dreves?

V splošnem stereotip o fajn planincih vsekakor ne drži več, najbrž nikoli ni. Treba bo spet posodobiti bazo podatkov in si priznati; svoja pospolševanja bomo preizpraševali in secirali do smrti … Dinamika življenja ne dopušča počitka, nič ne (z)drži večno.