Lee Brilleaux: Rock’n’Roll Gentleman

Piše: Matej Krajnc

Parlophone, 2017

O Wilku Johnsonu, glavnem avtorju in kitaristu benda Dr. Feelgood, je bilo v zadnjem času precej napisanega, tudi pri nas, zlasti zaradi njegovega junaškega “povratka iz mrtvih” po smrtni obsodbi zaradi raka trebušne slinavke. Wilko je preživel, spet nastopa snema in sploh, dolgoletni frontman benda Dr. Feelgood Lee Brilleaux (1952-1994) pa ni imel take sreče in je žal preminil pravzaprav precej hitro. Hitro rokenrolovsko življenje na videz vedno naspidiranega pevca je zdaj končno popisano v biografiji izpod peresa Zoe Howe, ki je izšla nekako vzporedno s tole retrospektivno zbirko; ta na enem mestu prvič zbira vse najpomembnejše Leejeve posnetke z matično zasedbo, zunaj nje in nekaj redkega in neobjavljenega gradiva, kot se za tako zbirko spodobi.

Dr. Feelgood so leta 1975 v časih, komercialno ne preveč naklonjenim “grobemu” bluesovskemu rocku, posneli prvenec Down By The Jetty in še najbolj trdoživi pankerji so priznavali, da sta bila Wilko Johnson s telecastrom, ki ga je igral kot bi streljal z brzostrelko, in Lee Brilleaux s svojim trzajočim pevskim nastopom, nekakšna divja botra in navdih poznejšim pankerjem. Glasbeni zgodovinarji so Dr. Feelgood označili kot vezni člen med prvinskim rokenrolom iz njegove embrionalne dobe in pankom.

Prva plošča iz zbirke prinaša izbor prvega obdobja zasedbe Dr. Feelgood, torej prve štiri plošče z Wilkom Johnsonom, in odlomke s prvega postjohnsonovskega albuma, redna albumska poglavja benda Dr. Feelgood pa so nato do konca popisana na naslednjih treh ploščah. Vmes je tudi samostojna Brilleauxjeva plošča Brilleaux, ki je izšla leta 1986 (na njej je med drugim objavil svojo različico pesmi Johnnyja Casha Get Rhythm). Na koncu od stare zasedbe Dr. Feelgood razen Leeja ni ostalo nikogar več, on pa se je trudil, da bluesovski zvok, ki mu je vse življenje ostal zvrst, kljub vsemu produkcijsko vsaj malo približa sočasnosti. Kritiki so menili, da po odhodu Wilka Johnsona, ki je bil vedno proti kakršnim koli produkcijskim posegom, bend ni nikoli več dosegel resničnega vrhunca, vendar je nekaj plošč, denimo Be Seeing You (1977) in Fast Women Slow Horses (1982) še doživelo priljubljenost pri poslušalcih, bend pa je zlasti zaradi Leeja ves čas ostal koncertna atrakcija, čeravno ne nujno vedno v najboljši formi.

leeb

Lee Brilleaux: Brilleaux (1986), arhiv avtorja

Pričujoča zbirka je dokaz, da se je bend tudi po odhodu Wilka Johnsona vsaj nekaj časa še držal bluesovskega/rokenrolovskega repertoarja in da svojih korenin ni takoj zamenjal za “produkcijo”, vsaj v nekaterih manj znanih posnetkih, denimo v zgodnji različici pesmi Let’s Have A Party, ki jo sicer poznate v izvedbah Elvisa Presleyja in Wande Jackson. Tu je tudi koncertna različica Perkinsove Matchbox, ki pa je nekolikanj manj neobtesana, kot bi od benda pričakovali.

Tisti, ki ste spremljali bend Dr. Feelgood, veste, da je bil Lee Brilleaux odličen drsni kitarist, kar je priznal tudi Wilko Johnson (na YouTubu je zdaj dokaz v obliki koncertne različice pesmi Back In The Night iz prvega obdobja Feelgoodov), zlasti pa je obvladal bluesovske orglice, za kar na posnetkih, tako studijskih in koncertnih, ne manjka dokazov. Nekoč davno je bila v zraku tudi ponovna združitev Feelgoodov z Wilkom, do česar pa ni prišlo. Škoda, ker je bila energija med dvema protagonistoma ključna za uspeh zasedbe, čeravno sta svoje pridala tudi izvirna člana Sparko in The Big Figure (bas in bobni). Kot komplementarno branje Leejevi biografiji priporočam Wilkovo avtobiografijo Don’t Leave Me Here (2016), kjer odkrito pove, kakšno pomembno vlogo je Lee imel pri uspehu zasedbe Dr. Feelgood, in seveda upam, da tisti spomenik pri Kursaalu že stoji. Pričujoča glasbena retrospektiva je pravzaprav najpomembnejši spomenik Leejevi zapuščini, če pa bo stal tudi tak iz neglasbenih materialov, to velikemu duhu najbrž ne more škoditi.

jetty

Dr. Feelgood: Down By The Jetty (1975), arhiv avtorja

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.