Ante Perković: Sedma republika – pop kultura in razpad Jugoslavije

Piše: Matej Krajnc

Zenit 2018, prevod in spremna beseda: Klemen Lah

Jugoslovanska glasbena in kulturna scena je bila, to je zdaj že zgodovinsko izpričano, ena od najpestrejših v svetovnem merilu, in tudi časovno nismo kaj preveč zaostajali za svetovnimi glasbenimi trendi, pri čemer smo izumljali tudi lastne. Vsi, ki smo bili rojeni kot Jugoslovani še v predpankovskem soničnem obdobju sredi sedemdesetih, se spominjamo dogodkov, bistvenih za razpad države: smrt Tita, porasta inflacije, političnih intrig, ki so pripeljale do razpada bratstva in enotnosti in posledično do vojn, a spominjamo se tudi nekakšne bivanjske brezbrižnosti, visokih naklad plošč, knjig, časopisov in revij, resnega glasbenega in literarnega novinarstva, zanimanja ljudi za tovrstne reči. Ante Perković (1973-2017), hrvaški glasbenik, novinar, gledališčnik in kritik v svoji knjigi (izvirno je izšla leta 2011) pravilno ugotavlja, da se je v začetku osemdesetih ob prelomnih dogodkih začetka razpadanja Jugoslavije razraslo tisto, čemur zdaj rečemo turbo folk (in nit je potegnil od Bregovića do lepe Brene in naprej do Thompsona, ki je eden od osrednjih obravnavanih fenomenov te knjige), a da to rockovske in pop scene vsaj sprva, do konca desetletja, ni pretirano prizadelo, soobstajala je z visokimi nakladami in poslušalsko odzivnostjo, čeprav so “narodnjaki” vse bolj prevzemali prostor v medijih in pri poslušalcih; to je pravzaprav usoda, ki jo je glasbena scena ob vse večji instantnosti življenja in političnih mahinacijah doživljala povsod. V osemdesetih je “masovno” in … hm, “manj masovno” še nekako soobstajalo pod približno enako solidno komercialno streho, a časi se spreminjajo in, kot pravi star pregovor, mi se (četudi morda nehote) spreminjamo z njimi.

R-3926882-1497995599-9769.jpeg

Bijelo dugme: Kad bi’ bio bijelo dugme, Jugoton 1974

Perkovićeva knjiga, ki jo imamo zdaj tudi v slovenščini, pomeni nekakšen povzetek mitov in legend jugoslovanske postinformbirojevske dobe, ko se je po letu 1948 t. i.”železna zavesa” dvignila in država odprla proti Zahodu, hkrati pa pomeni tudi demistifikacijo teh mitov in legend. Perković najprej opravi z osebnim spominom, nato pa se začne sprehod po zgodovini popularne glasbe, ki se pri nas ni nič kaj bistveno drugače razvijal kot drugod po svetu. Potegne vzporednice med začetki naše in britanske rockovske scene in potem razloži tudi razlike med njima, največji pomen knjige pa je seveda v sociološki obravnavi fenomena pop (rock) glasbe: je pop glasba imela tudi politično vrednost/konotacije, kako se je ta zrcalila skozi tisto, kar smo poslušali in kupovali, kako je glasba vplivala na “nacionalni” moment, kakšno vlogo je imela med genocidi, ki so se vršili med zloglasnimi balkanskimi vojnami in – seveda – kakšen je pravzaprav pravi humanistični moment popularne glasbe pri nas. Že v petdesetih smo dobili prve velike glasbene zvezde, denimo Robića, ki mu je uspelo tudi v mednarodnem prostoru, v šestdesetih bendovsko sceno, v sedemdesetih svoj glam rock, prog rock in punk … Perković se ne pusti zapeljati ne “lepogledom” ne “črnogledom”, a priznava, da smo bili tudi v najboljših časih glasbene scene podvrženi monokromatskemu aspektu na zadeve; jasno, če bi ne bilo tako, bi tudi vojn ne bilo. Razbije mit o represiji striženja dolgolascev v komunizmu in raje opozori na mnogo večje tovrstne nevšečnosti v “gnezdih demokracije” (Dylan v Newportu ipd.), ki jih pri nas ni bilo, ustavi se pri vseh pomembnih diskografskih mejnikih, od prve Robićeve velike plošče do proslulega Paket aranžmana, ne pozabi pa niti na velik pomen neodvisne glasbene scene v Jugoslaviji, kjer je najpomembnejšo vlogo, ki traja še dandanes, odigral “lutajući DJ Zdena”, Zdenko Franjić, bivši bančni uslužbenec iz Zagreba, roker in pesnik, zlasti pa neodvisni založnik, ki je s svojo “etiketo” Slušaj naglasnije! že sredi osemdesetih začel vzporedno zgodovino jugoslovanskega glasbenega založništva in na sceno pripeljal nekatera pomembna imena, brez katerih bi dandanašnja podoba naše nekdanje skupne glasbene scene bila precej bolj siromašna. Po prvi kaseti Majk (“nultem albumu”, kot jo imenuje Perković), je denimo izšla prva kompilacija Bombardiranje New Yorka, katere zgodba bržčas še ni zaključena, vrsta izvajalcev, ki jih je Franjić vzel pod svojo streho, pa je predolga, da bi jo zapisali na tem mestu – precej tega gradiva je v spletu na voljo za brezplačni prenos, kot info pa na Discogsu in podobnih referenčnih straneh.

R-1015346-1258904951.jpeg

kompilacija Paket aranžman, Jugoton 1981

R-1585238-1230302333.jpeg

prva kompilacija Bombardiranje New Yorka, Slušaj najglasnije! 1989

Igra rokenrol cela Jugoslavija je pesem Električnog orgazma, ki je izšla leta 1988 in ki je pravzaprav ključna sintagma za resnico o našem bivšem skupnem prostoru. Perković jo omenja večkrat kot značilno za že omenjeni “mit”. Kaj se je torej zgodilo z rokenrolom, neko skupno točko apolitičnega humanizma, o katerem Siniša Škarica, dolgoletni urednik pri Jugotonu, pove: “Rokenrol je bil naša oaza, naš prostor, daleč od nacionalno zavednih, politično zavednih, tako daleč od leve kot desne opcije.” Tako v sedemdesetih. Nato je, ko se je pravljica končala (in Perković Jugoslavijo omenja med drugim tudi kot nekašno fatamorgano, v kateri smo dejansko živeli), rokenrol prenehal biti oaza, prenehala ga je igrati “cela Jugoslavija” in ko je nastala omenjena pesem, se je to pravzaprav že zgodilo. Rock kot politično sredstvo za mamljenje volilcev? Pop kot temelj nacionalnega aspekta državnosti? Dogajalo se je to in ono … Odtod tudi “sedma republika”, ki naslavlja knjigo: republika glasbe in kulture nasploh, ki je nastala (in obstala) onkraj razdelitve na 6+2, “republika v oblaku” pravzaprav; Perković se ob tem spomni na “nevidno republiko” Greila Marcusa, kar je izraz, ki ga Marcus uporabi o “kletnih trakovih” Dylana in zasedbe The Band, točneje: o tistem obdobju leta 1967, ko se je po nesreči Dylan umaknil iz javnosti in z The Band ustvaril nekakšen svoj “vzporedni opus”. Zdaj je sicer že objavljen, vsaj tako pravijo, v celoti, objavljen in demistificiran, in tudi to je vzporednica s Perkovićevim pisanjem. Kaj se zgodi, ko se razblini iluzija? To je pravzaprav osrednje vprašanje.

V knjigi je precej dokumentarnega gradiva – ovitkov plošč, ki so tako ali drugače zaznamovale “sedmo republiko”. Prevajalec je ob prevodu zapisal tudi obširne opombe, ki bodo prišle prav čisto iz kontekstualnega in faktografskega vidika. Perkovićev slog je tekoč, berljiv in duhovit (“Malo zaradi pomanjkljive tehnike in še bolj zaradi neznanja je bil prenos zvoka na trak v domačih razmerah težji od prenosa ranjencev čez Neretvo …”), kar bo knjigo približalo tudi tistim, ki sicer tovrstnega branja ne bi nujno vzeli v roke. Dejstvo je, da gre za pomembno delo, ki na domačih (in drugih) policah ne bi smelo manjkati, vesela novica pa je tudi, da ob branju človeka prav prime, da bi šel spet poslušat vso to glasbo. Kar tudi stori. Vsaj tale.

R-952429-1499946596-6917.jpeg

Idoli: Odbrana i poslednji dani, Jugoton 1982

Leave a Reply