iz nastajajoče knjige pesmi “Dylan Revisited”

 

I.

Če že potuješ, se ne izgovarjaj na

slabo počutje. Slabo počutje potuje

sámo in ne potrebuje tvojih

jadikovanj. S potnim listom (če

potuje iz EU) ali z osebno izkaznico

(če potuje znotraj EU) pride na

letališče in zahteva popolno pozornost.

Čemu je toliko samomorov med

prodajalci v duty-freejih? Čemu je

toliko zahtevkov za izredni dopust

med stevardesami? Čemu uslužbenci

pri okencih vsi verižno kadijo? Niti

pogledajo ne, kam slabo počutje

potuje. You wanna ramble, rečejo,

you ramble. Tudi če gre za klepet,

ne potovanje, je konkurenca prehuda.

Vsaj za zdaj.

 

II.

Ubili so ga, da bi ugotovili, ali njegovo

telo lahko porabijo kot uporabniški

vmesnik za nov operacijski sistem.

Namesto »Kliknite ikono …« bi se ukaz

glasil »Kliknite mrežnico …« Namesto

»Shrani« denimo »Pojej!« in tako

naprej. Čemu tako drastični ukrepi, niso

pojasnili, povedali so zgolj, da se živi

ljudje odzivajo drugače in da bi

sodelovanje, če bi vedeli, za kaj gre,

verjetno hoteli imeti plačano. Tega si

v tej fazi ne moremo privoščit, povejo.

Lahko pa obzirno obvestimo vašo družino,

ko vas ubijemo, in v operacijski sistem

vpišemo vaše ime med sodelavce. Tudi

to zagotavlja nesmrtnost.

 

III.

Ne oddaljujte se od obale! berem

napis, ko se že veselim, da bom odplaval

na odprto morje. Vplačal sem odprto

morje, zdaj pa pametujejo. Hoteli so 30 %

doplačila za tveganje, zdaj pa vidim

tole tablo! Morski pes, ki ga kličejo Bratec

in ki že 15 let zvesto kroži na samem

začetku odprtega morja, je obljubil, da

mi pove par kratkih zgodb, jaz pa mu

pustim nogo – kaj pomeni ena noga

proti možnosti Fabule za zbirko

kratkih zgodb! Kaj sploh pomenijo okončine,

če se vpišeš med nesmrtne prozaiste!

Vse to sem že vplačal, zdaj pa gledam

tablo in ne vem, koga bi poklical na

odgovornost. Z Bratcem sva zmenjena

ob 15.00.

 

IV.

Dragoceni spomini, ki jih baje ne moreš

kupiti, kot ne moreš kupiti mladosti, vsaj

tako pravijo, čeprav jaz vem, da se dá (pojdi

na obalo in vprašaj za Simona), se razkomotijo

na zofi in hočejo praline. Sprašujejo me po

koreninah, pa povem, da sem rojen v Mariboru,

moja tašča je iz Trbovelj, take stvari. Ne ne,

tega ne moremo porabiti, odkimavajo, vse to

je preveč običajno. Boš o tem govoril na smrtni

postelji? Ko pokimam, me v gnusu premerijo

po dolgem, počez pa jim ne znese več. Ko omenim

še, da nikoli ne bom na smrtni postelji, ker

vsak dan pijem Cedevito, se nasmehnejo: tako

torej, ti bi nas rad odpisal. Ne odgovorim, pa

jih iz čiste jeze pobije starodavna Aškerčeva

kuga, ki je šla svojčas na brodnikov desni breg.

Prišla je dlje od mene.

 

V.

Morda bom nekega dne spet lahko prijemal

težje akorde. Dokler so moji prispevki za

socialno plačani po stopnji de minimis, si tega

ne morem privoščiti. Gledam cenik: »Sanacija

zvina zapestja pri igranju jazzovskih akordov:

de minimis + 30.000 evrov«. »Operacija

trojnega kompliciranega zloma, ki nastane

pri prehodu iz G#maj9 v Ab7: de minimis +

80.000 evrov«. Vsepovsod doplačila, samo

zato, ker nočem ves čas beglajtat C, D, G.

Prav imajo, to je treba kaznovati, in kazen

mora biti vzgojna! Še za prihodnje generacije,

ki kot dediči odplačujejo stroške takih

operacij. »Ded, ti že pokažemo jazz!«

sikajo skozi ravnokar za popoldanski s. p.

registrirane zobe. Smehljam se, ker se

sicer precej dobro razumemo.

 

VI.

Pridi, Sam Shepard, in povej, kaj

boš pil. Včeraj sem sedel z Otom

Pestnerjem, polil me je s kakavom,

pa se je prijateljstvo še utrdilo. S

čim me boš ti polil?

 

VII.

Odločil sem se – podprl bom hlapca

Jerneja pri požiganju zasebnih poslopij.

Zanima me, če bi za to dobil podporo

Ministrstva za kulturo, navsezadnje

gre za našo kulturno dediščino. Uporabil

bi nekolikanj bolj napredne požigalne

variante, recimo goreče strele, ki bi jih

z lokom spuščal na strehe; metalci plamena

so že v vsakem filmu in zato dolgočasni,

strel pa nismo videli že od smrti

Johna Wayna. Skrbi me samo finančna

razčlemba projekta, ker JAK nikoli

ne plača vsega, vedno piše 70 % ali še

manj, dobavitelj gorečih strel pa pravi,

da se v špirit namočene krpe, ki jih ovijejo

okrog strel, dražijo z vsako pretečeno uro.

Od projekta bi vseeno bi rad imel profit,

časi so zahtevni, kultura podlega

trgu. In če se za kaj odločim, ponavadi

za tem stojim. Razen če profita ne bo.

Potem bo treba premisliti, Jernej, upam,

da ne zameriš – finančne razčlembe se

redko končajo v prid literaturi.

 

VIII.

Urok deluje, če stekleničko obrnete na

glavo, piše na listku z navodili, ampak

The Clovers se mi smejijo in zahtevajo,

da jim plačam snemanje naslednjega singla.

Naženem jih v pisarne velikih korporacij,

ki imajo denar za to, posledično pa seveda

ničesar ne zaslužim. Že res, napisal sem

Čuješ li me, jel’ ti drago in popevko prodal

Rajku Dujmiću, ampak v naših koncih samo

od tega ne moreš preživeti 40 let in več. Poleg

tega so tu še moje odvisnosti in amfetamini

so še najmanjša. Zadnje dneve se ne morem

niti obrit, mišice sploh ne trzajo, hrano mi

prinaša slovenski DPD. A leta 2020 bom imel

reunion tour, do takrat pa se bom tudi

obril. Preveč dam na čarovnijo in premalo

molim, na to me je opozarjal že vaški

razumnik, ki gre vsak dan ob osmih zjutraj

čez Ljubljano. Ni, da mu ne bi verjel, ampak

čarovnija me bolj privlači, že iz otroških

let, ko sem gledal Arabelo. The Clovers se

še vedno smejijo. Od mene ne dobijo niti

centa več.