Mi  s Trat, iz Cmureka, Velke, Rožengrunta, Sladkega Vrha, Vranjega Vrha, Selnice, Šomata in Svečan  

Piše: Bojan Tomažič

(iz knjige ČUDEŽI PRI MARIJI SNEŽNI)

Mi je bratranec Franc, ki je vse življenje pisal povesti, igral na kitaro in prvi v našem kraju petkrat prebral Mojstra in Margareto, še kot osnovnošolcu enkrat razlagal, da Stanko Majcen, ki so mu naši ubili sina, na Spodnji Velki piše pesmi. Sem potem gledal tja dol od cerkve proti Klemenčičevi veliki hiši na hribu in Rajšpovi gomili v dolini, da bi kaj posebnega videl. Saj verjetno že prvič sem, a sem vsakič zrl, da bi opazil še kaj več.

Kasneje, ko sem med Frančevimi kupi, z medvojnim pisalnim strojem natipkanih listov, našel prešerno pesem o Velki, sem si rekel, da pa je ta morda od tistega Majcna. Ker vsi, ki tu živijo ali pridejo v te kraje, pišejo take pesmi o Velki ali Mariji Snežni.  Kasneje sem ugotovil, da ni bila njegova, on je namreč pisal pesmi, ki so bile podobne tistim, o katerih smo se učili v šoli: “Drevored nič več ne šumi, v drevoredu ni več ljudi. Včasi, le včasi tako sama skozenj gresta črna gospa, črna gospa in bel otrok. ‘Kam je izginilo listje? Ali je tudi padlo v grob?'” Tako žalostno je pisal, da bi lahko bil med šolskim obveznim branjem, sem ugotavljal. Pa ni bil. Tudi Franc je pisal  žalostne povesti. Končale so zakopane v zemlji, pravil mi je, da se ne spomni, kje. So pa seveda tam na Velki. In nedaleč stran od svojih povesti je zdaj tudi on pokopan.  

Cudezi-naslovnica (1)

Naslovnica knjige Čudeži pri Mariji Snežni, Kulturni center Maribor

Otroku, ki sem sanjal, da bom nogometaš, mi je prvi pred nosom mahal s knjigami in me begal s kitarskimi akordi. Postajal sem radoveden. V vasi, kjer se ni nič dogajalo, je bilo tudi srečanje z Gabrijelom Kolbičem dogodek. Njegovo zgodbo o vaškem posebnežu Neratovem Nacku, ki ga je ustrelil vojak ob meji (njegovo fotografijo je posnela Stankova žena Klara Majcen), smo vsi prebali. Obsojali smo krutega vojaka. Ponos ali uteho pri ljudeh sem čutil, ko so razlagali, da je Tone Kuntner v pesmi napisal, kako lepo je živeti v našem kraju (čeprav je, sem se čudil, daleč od mariborskega Ljudskega vrta). Tudi o Danetu Zajcu so doma govorili in o Tonetu Partljiču. Za slednjega so nekateri tiše rekli, da dela sive lase ravnatelju šole na Vranjem Vrhu, kjer je bil učitelj, drugi pa, da je “fejst ded, ki ga tudi z navadnimi rad poserje” (začasni poštar Mirko je še dodal, da ima lepo ženo). Všeč mi je bilo, ker so se sicer večinoma resnobni ljudje, kakršnih se spominjam iz teh krajev, ob pripovedih o Partljiču smejali.  Potem sem vse bolj spoznaval, da se ne smejijo njemu, ampak njegovim junakom. In še zdaj nisem prepričan, da so resnobneži, ki so jim usta zlezla v nasmeh, vedeli, da se smejijo sebi.

Prvi nasmejani pesnik, s katerim sem se pogovarjal, je bil Zlatko Zajc, ki je v času, ko sem že živel na Tratah, prihajal k sorodnikom v Lokavec. Zlatko je tudi pisal o naših krajih, o Cmureku, Rožengruntu, in tudi o smrti, a tako, kot bi jaz pisal, če bi tako znal. “Smrt je gumijasta lutka, ki jo pretepam z ukrivljeno palico po neskončni upepeljeni dolini,” je napisal. In ko sem še v gledališču videl prve Partljičeve komedije, sem si rekel, da bi jaz, če bi bil pisec, bil samo Tone Zajc ali Zlatko Partljič. Ha, in to je bil moj prvi punk. Najprej sem bil v bendu Butli prav nekakšen Tone Zajc in Zlatko Partljič s Sex Pistols in Pankrti in še kakšnim dodatkom. V CZD sem še ob vsem drugem opazil še Majcnovo odrinjenost.

Bojan-Tomazic (1)
Bojan Tomažič, Foto: osebni arhiv, 2015

Dušan Hedl je takrat rad govoril o pretočnih elektrarnah, punk bendih, brez katerih ni življenja, in o krivičnih dekletih, ki se nas izogibajo. Predvsem pa je skrbel za instrumente, ojačevalce, da smo vadili in nastopali; slednje včasih tudi brez vaj. Besedila skupin Sex Pistols, Clash, Ramones, Dead Kennedys in številnih drugih v tistem zelo ustvarjalnem in očiščevalnem obdobju, so bila moja glavna literatura. Pa še, hvala Franc, spet Mojster in Margareta, Breton, filmska Bunuel in Chabrol, stripi in naši punk pesniki, ki so večinoma objavljali samo v fanzinih. 

Punk je iz pisanja pregnal dolgovezenje, jokanje nad usodo,  s hojo proti grobu. Izganjal je tisto, kar smo šteli za idiotizem in bi se ga že zdavnaj znebili, če bi imeli orodje. Takrat smo bili prepričani,da ga imamo. In moč tudi. V naših življenjih so zasvetile noro življenjske teme: veselje, druženje, pogum, svet po naši podobi, naše življenje, svoboda.  Na oder smo prišli tisti, ki  nismo hodili k literarnim krožkom, nismo recitirali na proslavah, nismo nosili kurirčkove pošte in štafete. Pisati, risati, koncertirati smo začeli tisti, za katere so oni, ki so to znali, menili, da nič od tega nismo sposobni početi.  In prav to, da res nismo znali biti pop in posnemovalci, je zadevo naredilo originalno, čisto našo. 

Nismo bili trendovski, čeprav smo bili punkerji. Bili smo avtohtoni, četudi je punk prišel iz tujine. Nismo bili uporniki proti tistemu, kar se je v glasbi v teh krajih dogajalo, kajti tistega sploh nismo poznali. Delali smo tisto, kar smo znali. Bili smo proti vsem neumnostim, za katere smo vedeli, ki otežujejo življenje in kratijo svobodo. Torej smo,  zdaj sem prepričan, vendarle nosili s seboj tudi “poglede tja dol proti Klemenčičevi veliki hiši in Rajšpovi gomili” in še kam naokrog. Kar samo potrjuje, da je ustvarjalnost, ki je zrasla do Nemčije, Nizozemske, Anglije, daleč na jug in celo prek Oceana, bila tisto, kar smo bili, čutili, želeli, kar smo morali reči. 

Zato se je naša zgodba tudi nadaljevala in se nadaljuje. Na način in v okoljih, ki so drugačna, kot smo si na začetku zamišljali. In prav je tako.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.