Tomaž Šalamun: Kdaj, izbrane pesmi

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2011, izbor Tomaž Šalamun in Aleš Šteger

“Utrga se luč / zdrobi se kamen” – tako se začenja, s Pokrom (1966), pričujoča antologija pesmi Tomaža Šalamuna, ki bržčas sodi med najvplivnejše in najplodovitejše avtorje sodobne slovenske poezije. Tisoč strani bi bilo seveda premalo, če bi hoteli izdati njegove zbrane pesmi, a v izboru najdete tudi, čisto za sklep, razdelek novih besedil, kar pomeni, da, ob šestih esejističnih zapisih o Šalamunovem pesniškem delu, ne gre za nikakršno skopo preglednico, temveč za najbolj premišljen izbor do zdaj – kar pri založbi tudi zapišejo na zavihek. Knjiga ima tudi svoj zvočni del, ploščo z avtorjevim branjem lastnih pesmi, avtointerpretacijski dodatek torej, ki za razmišljanje o Šalamunovem delu nikakor ni odveč.

Z esejisti (Ivo Svetina, Taras Kermauner, Tomaž Brejc, Kevin Hart, Joshua Beckman in Katica Kjulavkova) v pričujočem zapisu ne gre polemizirati, vsak zase je predstavil svoj aspekt Šalamunovega ustvarjanja, bodisi kot “pravi” esejistični zapis bodisi kot kritiko. Bolj zanimivo je listati po knjigi in ugotavljati, katere pesmi je Šalamun v sodelovanju s Štegrom uvrstil v izbor. Na čelo je postavil Poker in mu šele nato dodal nekatere pesmi, ki so nastale že prej ali sočasno, pa niso bile “vzete v knjigo”, kot je zapisano, denimo proslula Duma 1964, s katero je Šalamun pravzaprav precej glasno vstopil na “sceno” in si v knjigi Borisa Paternuja Slovenska književnost 1945-1965 Pokrom vred prislužil enega daljših zapisov glede na to, da je bil takrat pravzaprav še novinec, Paternujeva knjiga pa naj bi obravnavala povojno obdobje poezije do leta 1965. A “razgradnja”, kot so takrat dejali, enega temeljnih tekstov “klasične” slovenske poezije, Zupančičeve Dume, je dejansko pomenila močan korak v “alternativo”, ki so jo prej že nakazovali nekateri starejši pesniki, denimo Taufer in Zajc, pa tudi kanček starejša Grafenauer in Kramberger, denimo. Šalamun je imel zato tudi nekaj težav, ob koncu desetletja in v sedemdesetih pa je iz nastopa “mladih” in “zanikanja tradicije” nastal dejanski kulturni boj med starim in novim – a to niti pomotoma ni bil naš fenomen, v zgodovini imamo vse polno takih ključnih trenutkov, ki pozneje pokažejo, da je s tradicijo na neki točki treba seveda prelomiti, če hočemo naprej, a da tradicija kljub temu na nek način ostane v “duhovni dimenziji” mladih in da se ta dva tokova pozneje nekako, če že ne povežeta, vsaj dopolnjujeta. Komparativisti boste iz rokava potegnili vsaj en tak zanimiv družbenokulturni boj.

Zmotno bi bilo trditi, da je Šalamun v poznejših zbirkah na kakršenkoli način “ustavil” svoj pesniški agregat, ga omilil; v poplavi novih, mlajših poetik, ki so bodisi izšle iz njegovih nastavkov bodisi bile z njimi opogumljene, je začel predstavljati nekakšnega starosto, ne več lomilca tradicije, pač pa skorajda “duhovnega vodjo” novih pesniških generacij, ki niso pristajale na nič manj kot na popolno miselno in ustvarjalno svobodo, tako na ravni družbe kot na ravni golega jezika in izpovedi. O obdobjih njegovega ustvarjanja lahko preberete drugje, saj se je o tem veliko pisalo, denimo o njegovem “ameriškem” obdobju in tako naprej, med zbirkami, ki pa so pozneje doživljale ponatise, pa se mi poleg Pokra čisto osebno zdi prav omeniti zlasti še Balado za Metko Krašovec (1981), ki jo je založba KUD France Prešeren ponatisnila leta 2004 in odkoder izhaja tudi moja prva večja osebna izkušnja s Šalamunom (čeprav sva se spoznala že kakšni dve leti poprej). Sam pesnik je z nenavadnim zanimanjem spremljal mlajše ustvarjalce in jih tudi javno podpiral, znano je denimo, da je z glasnim odobravanjem podprl Aleša Debeljaka, ko je ta vstopil v slovenski pesniški prostor.

Čeravno vse Šalamunove knjige (bržčas tudi zaradi tega, ker so izhajale pogosto, kar je pri nas še vedno greh) niso doživljale temeljitih kritiških refleksij (to je obžaloval tudi sam avtor), se po listanju tega izbora vsekakor splača vzeti v roke še knjige v celoti. Trajalo bo nekaj časa, a na koncu ne bo ostal priokus, da pesniku delamo krivico. V sedemdesetih najdemo zbirke, kot so Romanje za Maruško (1971), Bela Itaka (1972) in Zgodovina svetlobe je oranžna (1978), v osemdesetih so poleg Balade za Metko Krašovec  tu Maske (1980), Sonet o mleku (1984) in Živa rana, živi sok (1988), v devetdesetih je med drugim ustvaril Otroka in jelena (1990), Ambro (1995) in Knjigo za mojega brata (1997), novo tisočletje je prineslo Sončni voz (2005), Sinji stolp (2007) in Levu sem zribal glavo do pol gobca, potem sem nehal (2009), glede na nove pesmi pa nič kaj ne kaže, da bi se pesniški tok ustavil.

Poslušajmo torej za konec še pesnika samega v triinštiridesetih pesmih, ki jih prekinjajo štiri glasbene medigre. Pri Beletrini so se sistematično lotili izdajanja zbranih del sodobne slovenske poezije; med drugim so tu v obsežnih knjigah Strniša, Zajc in Grafenauer.

 

Leave a Reply