SLOVENJEGORIŠKE BREGAČE

Piše: Tone Kuntner

Slovenjegoriške bregače, ilovnate in težke, ko smo jih orali, oče za plugom, jaz gonjač, bregače, zelene in sončne, ko smo se otroci igrali in uživali v svoji »temni zarji«, bregače, ki so hodile z mano, koderkoli sem hodil in postale vse bolj moje, – so se zarisale neizbrisno v srce in verze, ki nosijo imena njenih krajev: Trate, Marija Snežna, Cmurek …

Nikoli nisem mislil, da se bom izpovedoval z literaturo, a se je zgodilo. Dotaknil se me je najprej Gregorčičev Veseli pastir »z zakrivljeno palico v roki«, ko sem bil sam pastir, pozneje Kajuh, Cankar, Prešeren… vedno literatura, ki je govorila tudi o mojem življenju. Dokler se nisem z lastno poezijo začel izpovedovati tudi sam.

Pri hiši sicer ni bilo knjig, razen nekaj nemških v gotici, ki jih je hranila babica in so mi bile tuje, čeprav smo doma govorili tudi nemško. Šele v šoli sem se srečal s knjižno in žlahtno slovenščino, z »milim arhaičnim jezikom, znanem po dvojini«, kakor pravi pesnik Ervin Fritz. Spoznaval sem ga skozi slovensko literaturo in ga vse bolj prepoznaval za milega, srčnega, svojega, s katerim je mogoče izpovedovati najbolj subtilna, najlepša in najbolj trpka doživetja življenja.

Tone-Kuntner (2)

Tone Kuntner. Foto: lastni arhiv

Prvo knjigo sem prejel od očeta, ki jo je sam dobil po drugi svetovni vojni na KLO ju, ki mu je nekaj časa predsedoval, in je nosila čudno dolg naslov: JAZ, BRATJE, PA VEM ZA DOMOVINO. Takrat sem se prvič srečal s Cankarjem, a ga nisem popolnoma razumel. Knjiga se je kmalu nekje izgubila, a ta stavek in Cankar sta mi postala s časom vse bolj domača, do dokončanega študija igralstva v Ljubljani, do filma Na klancu, kjer sem igral Lojzeta, skozi dolgoletno profesionalno delo v gledališču, do slovenske Pomladi, ki jo je »zanetil« Ivan Borštner. Ta je na Roški cesti v Ljubljani julija 1988, ko ga je skupaj z drugimi člani JBTZ Jugoslovansko vojaško sodišče obsodilo na dolgo zaporno kazen, ponovil te iste Cankarjeve besede: Jaz, bratje, pa vem za domovino. Od takrat do današnjih dni jih pogosto javno ponavljamo ter preverjamo svoj odnos do domovine in čudežno rojene mlade slovenske države. In tako znova in znova ob dramatičnih prelomnicah… Kot zopet danes ob uri slovenske resnice!

S slovensko Pomladjo se je » mojim bregačam« intenzivno pridružila domovinska tema. Izdal sem tri knjige. O domovina, Mati Slovenija in Podorane sanje govorijo o upih in strahovih domovine, ki je v teh dolgih letih še nismo primerno očistili, le onečastili do te mere, da se zopet sprašujemo, ali smo sploh zgodovinski narod, v kar smo pred četrt stoletja še globoko verjeli. Ob tem spraševanju smo se kot narod zopet usodno razdelili in ne le kot narod, ampak tudi prijatelji med seboj. Govorimo, ko bi morali molčati in molčimo, ko bi morali govoriti.

Vsak se pač ravna po svoji pameti in svoji presoji. Jaz se ravnam le po svoji uri. Še zmeraj golčim besede srca in vesti in gojim upe v Upanje.

Le svojo srčno uro imam,

po kateri znam in moram

živeti.

Z njo morem izmeriti

in prešteti vse,

kar v življenju

dobim in dam

in z njo prebroditi

najdaljše minute

svojega časa.

Po njej se ravnam,

četudi vse druge ure okoli

velijo drugače

in sem pogosto

prekleto sam.

Tone Kuntner PESMI

Cmurek

Moja hiša

Od Kostanjška

Ta luč

CMUREK

Cmurek je mrtvi kot moje dežele,

a živo prestolno mesto srca,

kraj brez hišne številke in doma,

kjer sem doma.

Cmurek je kraj ob blatni Muri,

košček ceste, postaja kraj nje,

obmejni kamen, most čez reko,

kažipot za popotnike.

Cmurek je rojstni kraj mojih sanj,

sanj in resnice mojih dni.

Cmurek je čuden in čudežen

kraj, ki ga ni.

MOJA HIŠA

Moja hiša razpada,

(razžira jo čas),

da ni več streha človeku,

da ni več sanjam zavetje.

Ali je to še moja hiša?

Moji bratje živijo

daleč od domačije,

daleč drug od drugega

in vse bolj daleč od sebe.

Ali smo še bratje?

Moja dežela se duši

v dimu in v lažeh,

da ubija upanje

v rastlinah in v ljudeh.

Ali je to še moja dežela?

Moji prijatelji odhajajo

iz moje dežele

ali se vdajajo tokovom

umazanih rek.

Ali smo še prijatelji?

OD KOSTANJŠKA

Od Kostanjška gledam

v zahodno stran.

Temàn stojim

pred velikanskim grobom:

tu je svet moj pokopan,

tu leži pod zemljo domačija

z njivami in s travniki in polji,

tu ležijo ókoli in brajde,

vrt in sadovnjak okoli hiše

in vse steze in stezice in poti

Le družine ni zakrila prst,

le družine, letine, živine.

Ker so šli.

A njihov duh še plava nad krajino.

In v ozadju:

bela golobica nežna,

kot nagrobni spomenik

Marija Snežna.

TA LUČ

Ta luč ni od včeraj

in ni samo moja.

Ta luč ne gori od danes do jutri,

gori in sveti iz davne preteklosti

v davno prihodnost.

Ta luč je spomin,

ta luč je upanje.

Nekdo jo je davno nekoč prižgal

in je svetila

kakor trstenka,

kot oljenka, sveča, kot petrolejka,

kakor karbidovka,

kot plamen, kot kres,

kot ogenj v strehi,

kot velik požar

in kakor žerjavica,

ki je velikokrat skoraj ugasnila.

A ni ugasnila,

ker jo varujemo kot luč svojih oči,

ker jo predajamo neugaslo,

preden ugasnejo naša življenja.

Brez te luči ne bi znali živeti.

Brez te luči bi bila tema.

Cudezi-naslovnica (1)

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.