Piše: Matej Krajnc

Litera 2018, spremna beseda Aljaž Krivec

Pesnik in kantavtor Bojan Sedmak med nas pošilja novo pesniško knjigo in glede na njegov opus in ugled je to seveda dogodek, vreden veselja in tuhtanja. Nova zbirka je že po naslovu, se zdi, konceptualna: mraken ali kraken, to je zdaj vprašanje, bi rekli vsi tisti, ki smo brali stare pomorske zgodbe, a Sedmakov mraken je vse kaj drugega.

Bolj kot “klasična” pošast se Sedmakov mraken zdi pošastoidna (ne pošastna) duhovna dimenzija z obronkov mraka (mesta, duha, zavesti); bitje, ki bi lahko prišlo iz kakšne epizode Dylana Doga ali Martija Misterije. Tako nekako Sedmak tudi do-naslovi zbirko: Mraken ali bitje ponoči. Na tak način si je pesnik dal dovolj prostora, da je lahko v zbirko sprejel najrazličnejše pesmi, od (notranje)rimanih do razvezanih, tematsko razporejenih med jutro in mrak/noč, torej med tistih dvanajst ur (denimo), kjer si poezija lahko da duška.

Od Sedmaka smo že navajeni poglobljenih bivanjskih in ljubezenskih tem. Pri najboljših pesnikih se to dvoje prepleta (ne nujno, a vsekakor), in bivanjskost je v pričujoči zbirki nanizana na vse možne pesniške aparate, od na videz banalnih vsakdanjosti do bolj poglobljenih liričnih izletov, ki se kažejo že v uvodni pesmi Poletni sprehod, vseskozi pa je v ospredju pesnikova bogata leksika, spretno “manipuliranje” z njo in tudi smisel za humor, ki se ves čas kaže na pretanjene načine: skozi besedje, načine podajanja tem, izbire forme … V zbirki je ključna prostorska dimenzija mesto, mraken pa nekakšna njegova “zatemnjena” uravnilovka. Če si ga predstavljamo fizično, bi bila to temna postava (s klobukom?), ki nikoli ne pokaže lica, ima lovke, a ne grabi vsepovprek ali iz kakšne zlobe “scenarista”. Če se vmeša, se vmeša skozi miniaturne premike mesta (Mesto na dotik), kot utelešena dimenzija pa je včasih tudi skorajda dobrotljiv (Mraken na črpalki), a pazite, da vas to ne zavede.

S Sedmakom se ves čas vozimo po mestu (Pozna krožna vožnja), od kratkoverznega soneta do daljših, razvezanih “pesmi v prozi”, pripovedi, ki prav tako tvorijo pomemben del zbirke. Kot tudi reference na literaturo (Bitje bitij, Ena, druga) in glasbo (Go, Johnny, go, go). Poetiko te Sedmakove intertekstualne pesniške zgodbe s polihistorskimi nastavki dobro razloži Aljaž Krivec v spremni besedi, ker pa zven pomeni in pomen zveni, si predstavljam, da je avtor pisal te pesmi tudi z vseprisotno kitaro v glavi, ni nujno, da tisto, ki jo sicer igra na nastopih, pač pa tudi s čim tršim, kar bi se slišalo kot “strat v Marshalla”, saj je Sedmakov pesniški jezik zgolj na videz dobrohoten; v glavnem je tu zato, da nam (in sebi) da misliti, bodisi o (telesni) ljubezni (Kar kipi) bodisi o dimenzijah naše vsakdanje mentalitete (Pred večerjo). Zato je Sedmak tudi angažiran pesnik, česar ne gre pozabiti.In njegov mraken pošlje med nas tudi mrzli piš noči – se spodobi in je pravično, bi rekli.