Piše: Marija Švajncer
Slovenska pesnica Marija Ruf je izdala svojo drugo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Vse je pesem. Razdelila jo je na cikluse Pisánje, Živali, Prazniki – domovina, Družina, Mami, Družbeni problemi, Narava, Razno, O meni, Ljubezenske in Smisel življenja. Že ti naslovi povedo, da pesnica skuša biti univerzalna, sočasno pa je očitno njeno prizadevanje, da bi igrala prosvetljevalno vlogo. Pridobila si je veliko vednosti, življenjskih spoznanj in modrosti in zdaj skuša svojim bralkam in bralcem kazati pravo pot, jim razkrivati smisel življenja in jih seznanjati s tem, kaj je v človeškem bivanju poglavitno.
Pesnica je angažirana in kritična premišljevalka o svetu, človekovem položaju v njem in njegovi dejavnosti. Prizadeva si, da bi prispevala k izboljšanju dogajanja na zgodovinskem prizorišču, medčloveških odnosov in osebne vpletenosti v današnji čas. Ljudem skuša odpirati oči in jih prepričevati, da bi svoje kratko življenje preživeli čim bolj kakovostno in osmišljeno. Zastavlja vprašanja, ponuja nasvete, se tu in tam resignirano zamisli nad pojavnimi oblikami zla, že v naslednjem trenutku pa ohranja upanje v različne izbire, zaupanje v človeka in predanost gospodarju, ki naj bi bil nad nami. Ni ji vseeno, da ljudje brezumno uničujejo naravo, groza jo je pred hudobijo, vojnami, nasiljem in nepoštenostjo. Naniza vrsto moralnih vrednot in se kljub občasni črnogledosti veseli življenja. Zapiše tudi kak hudomušen verz ter ga zabeli s prikupnim in šegavim humorjem.
Naslovnica knjige Marija Ruf: Vse je pesem, zbirka Sprejeto
Marija Ruf je humanistka, ki s svojo poezijo odpira življenjska vprašanja in ponuja odgovore nanje. Boli jo človeška podlost, strašijo jo odtujenost med ljudmi, zasvojenost in pomanjkanje ljubezni. Spretno prikazuje dialektiko dobrega in zla, kljub zgražanju je še vedno vsa radoživa, dobronamerna in predana lepoti pesniške besede. Ker je zanjo vse pesem, je tudi sama eno z njo, vsa topla, zazrta v čarobne stvari, čarodejka blagoglasnih verzov ter prizanesljiva, razumevajoča in usmiljena do odrinjenih, drugačnih in razočaranih ljudi. Vsak hip jim je pripravljena ponuditi svojo toplo roko in tudi njih spremeniti v pesem – morda v odo, gloso, impresijo ali pa v refleksivno in prigodniško pesem.
Avtorica uveljavlja kar nekaj slogovnih in formalnih posebnosti: ohranja kitice in rimo, zapisuje veliko začetnico na začetku verza (tako sta zapisani tudi besedi Človek in Ljubezen) ali pa z malo začetnico nadaljuje naslov pesmi, odreka se vejicam, ne izogiba pa se pomišljajem, trem pikam in končnim ločilom. Za boljši ritem in zven pesmi zapisuje naglasna znamenja. Njeno odločitev bi lahko imenovali delna formalna svoboda. Pisanje Marije Ruf je zelo osebno in iskreno, zgodi se, da pooseblja pojme in predmete, piše dialoško in naravnost sporoča, da ima pisanje pesmi zanjo tudi terapevtsko moč. Kakor koli že, želi si, da bi se pesmi bralk in bralcev dotaknile in v njih zapustile vidno sled.
Črno-bele, vendar likovno zelo zgovorne in estetsko prepričljive ilustracije je ustvarila slikarka Cvetka Hojnik, umetnica, ki se odziva na avtoričino izpovedovanje, odsevanje zunanjih okoliščin in vseobsegajoč pogled, hkrati pa imajo njene risbe samostojno in učinkovito likovno govorico – tako abstraktno kot simbolno.
Marija Švajncer