Aretha Franklin (1942-2018) – razmišljanje ob zbirki The Atlantic Album Collection

Piše: Matej Krajnc

Aretha Franklin je pogodbo z založbo Atlantic podpisala leta 1966 in skoraj nemudoma začela zmagoviti pohod na lestvice in v glasbeno zgodovino. V pričujoči zbirki, ki se imenuje The Atlantic Albums Collection in ne The Complete Atlantic Albums Collection, je 19 cedejev na šestnajstih albumih, ki so bržčas najbolj reprezentativni za njeno glasbeno pot pri tej založbi in, če smo že pri tem, bržčas za njeno glasbeno pot nasploh, čeprav je pozneje še izdala lep kupček plošč in nanizala vrsto uspešnic, zlasti v osemdesetih. Splošna kvaliteta njenih plošč je pozneje upadala tudi zaradi produkcijskih posegov, a če bi se ustavila v sedemdesetih, ne bi dobili ognjevite različice pesmi Jumping Jack Flash z repertoarja The Rolling Stones (album Aretha, 1986), pa še kaj bi umanjkalo.

Aretha86

Aretha (1986), album, ki je izšel pri založbi Arista in je na njem različica pesmi Jumping Jack Flash iz istoimenskega filma z Whoopi Goldberg

Ob izidu pričujoče zbirke leta 2015 se je dvigoval prah; najbolj seveda zato, ker v njej, kot smo nakazali že zgoraj, ni vseh albumov, ki jih je Aretha izdala za založbo Atlantic. V naslovu nikjer ne piše, da bi morali biti vsi, res pa je, da tudi ni nikjer posebej navedeno, kateri naj bi umanjkali. Bolj podroben pregled razkrije, da umanjkajo tri studijske plošče,  ki so izšle po albumu z glasbo iz filma Sparkle (1976): Sweet Passion, Almighty Fire in La Diva (1977, 1978 in 1979). Leta 1980 je Aretha začela izdajati albume za založbo Arista in plodno sodelovanje z Atlanticom se je končalo; nekateri poznavalci pravijo, da tudi zato, ker iskre, ki se je netila v prvem obdobju sodelovanja s to založbo, ni bilo več in zadnji trije albumi naj bi bili precej pogrešljivi. Presodite sami, kako vam je kraljica soula všeč v disco ritmih na plošči Sweet Passion, ki jo je produciral Motownovec Dozier, ali pa v vnovičnem sodelovanju s Curtisom Mayfieldom na Almighty Fire. Naša sodba je, da je Sweet Passion vredno imeti že zaradi izvrstnega scatovskega petja v venčku Mumbles/I Got The Music In Me.

Aretha_Sweet_Passion

Sweet Passion (1977)

Pričujoča zbirka se začne z Arethinim albumskim prvencem za Atlantic I Never Loved A Man The Way I Love You (1967), kjer najdemo uspešnico Respect; ta pesem izpod peresa Otisa Reddinga je Aretho Franklin dokončno zapisala na zemljevid najvidnejših sodobnih pevk, naslednje male plošče in albumi tam vsaj nekje do leta 1972 pa bodo potrjevali in utrjevali njen položaj “kraljice soula”, kot so jo oklicali kaj kmalu po prihodu k založbi Atlantic. Med njene najpomembnejše pesmi iz tega obdobja sodijo med drugimi še (You Make Me Feel Like A) Natural Woman, Think, I Say A Little Prayer, Chain Of Fools in Do Right Woman, Do Right Man. Med albumi, ki prednjačijo v taistem obdobju, so Lady Soul (1968), koncertni Live At Fillmore West (1971), Young, Gifted And Black (1972) in dvojni koncertni gospelovski album Amazing Grace (1972). V pričujoči zbirki najdemo razširjeno deluxe različico albuma Fillmore West, dopolnjena pa je tudi plošča Amazing Grace, ki je sicer samostojno v taki obliki že izšla leta 1999. Zbiralci zagotovo ne bodo prezrli, da se v zbirki znajdeta še dva albuma, ki sta kot samostojni enoti izšla v letih 2007 in 2010 pri založbi Rhino; dvojni Rare & Unreleased Recordings From The Golden Reign Of The Queen Of Soul (poleg hrbtnih strani nekaterih singlov so tu zanimivi redki posnetki, ki niso ugledali luči dneva na tem ali onem albumu, denimo različica Cohenove Suzanne ali At Last z repertoarja Ette James) in koncertni Oh Me Oh My: Aretha Live In Philly, 1972. Plošči sta zdaj dobili nov kontekst kot integrirani enoti, kar pa pomeni, da v pričujoči zbirki ni ničesar zares novega, če pomislimo, da večina zbiralcev zagotovo ima tudi četvorno zbirko Don’t Fight The Feeling s posnetki iz Fillmore Westa (s Kingom Curtisom), ki je izšla leta 2005 in jo pri Amazonu ta hip prodajajo za velikodušnega pol tisočaka dolarjev.

Aretha Fillmore

Live At Fillmore West, 1971

Že sama prisotnost ključnih albumov Arethe Franklin zbirko, o kateri pišemo, bržčas naredi za “essential”, torej za enoto, ki ne bi smela manjkati na polici nikogar z vsaj malo radovednosti o zgodovini popularne glasbe, zgreši pa kot temeljna zgodovinska arhivska izdaja, saj ne premore niti osnovne knjižice s podatki in eseji, ki bi pri taki izdaji morali biti aksiom. Kupec torej dobi plošče z reprodukcijami izvirnih ovitkov, nikjer pa ni zapisa o zgodovinskem kontekstu. Tega bomo morali iskati drugje.

Smrt Arethe Franklin ni prišla prav nepričakovano; že dolgo se je govorilo o zdravstvenih težavah, a v časih, ko pomembne ustvarjalce jemlje kar po tekočem traku, si ne moremo kaj, da se ne bi ustavili in potuhtali, kako in kaj je s “kraljicami soula” dandanes in ali ima Aretha Franklin vredno naslednico. To je seveda vprašanje za poseben esej, pri mešanici gospela, (ritma in)bluesa in popa, ki so jo tam nekje konec petdesetih ob nekaterih singlih Raya Charlesa, kot je denimo What’d I Say, začeli imenovati soul, pa gre pravzaprav za vrhunsko umetnost pevskega občutka, ki ga niso zmogli mnogi in ki v produkcijskih ihtah današnjega časa zvečine umanjka. T. i. “soul” je prešel v čisti pop, tudi to, kar danes imenujejo “R’n’B” nima kaj dosti opraviti s klasičnim ritmom in bluesom, a tako se drobi piškotek, kot pravijo čez lužo. Mi s tem kalkom zaključujemo zapis o “zlatem obdobju” Arethe Franklin in se med drugim sprašujemo, kam bo prihodnost zapeljala kariero Ariane Grande, ki je v oddaji Jimmyja Fallona kmalu po Arethini smrti zapela Natural Woman. Zanimivo; ko sem pred časom po YouTubu poslušal koncert “div” iz devetdesetih, kjer so poleg Arethe med drugimi pele tudi Mariah Carey, Celine Dion in Shania Twain, sem znova ugotavljal, kako visoko nad njimi kotira “kraljica soula”. O okusih pa se ne razpravlja, pravijo. Tudi prav.

 

 

 

 

Leave a Reply