Dotični vojaki se postroje.
Mušketa že ve, kaj je bližina.
Kdor prvi ustreli, pokošen bo smeje
in z okna ga gledala bo Katarina.

Ko mraz se obleče v podobo ljudi,
ne da bi vedel, kaj je množina,
na veji dočaka toploto noči
in z okna opazuje ga Katarina.

In stari mornarji izza platnic
knjig, ki jih noče prebirat mladina,
postajajo zgolj še gostilniški vic,
ki pripoveduje ga Katarina.

Dotični vojaki premikajo svet,
zalivata pa ga refošk in penina.
In vsak, ki je hraber, boji se umret,
in šepne: boš umrla z menoj, Katarina?