Piše: Matej Krajnc

Modrijan 2018, prevod in spremna beseda: Katja Zakrajšek

Bi se na begu pred nacisti radi znašli z jaguarjem v čolnu sredi oceana? Odgovor je poljuben in ne nujno napačen. Novela, ki je navdihnila nagrajeno Pijevo življenje, je zdaj pred nami v slovenskem prevodu in ponuja še en aspekt na situacijo med obema vojnama ob vzponu nacizma v Nemčiji, nato pa še … hja, na vojno in na nekaj posledic.

Napisana v tekočem in duhovitem tonu (ter tako tudi prevedena) nam zgodba “na ogled postavi” življenjsko usodo Maxa Schmidta, nekolikanj vase zaprtega potomca berlinskega krznarja, ki svojo prvo večjo erotično izkušnjo doživi z radoživo, a simpatično ženo nacista (tako pravijo); ta ženska nekaj časa pomaga v trgovini Maxovega očeta, razdeviči še Maxovega najboljšega prijatelja, nakar za vse to zve njen mož naci, prijatelja (ki je iz napredne družine se mu od nacistov že meša) zaprejo, in Max mora bežati, ne da bi končal sicer perspektiven študij in si uredil življenje. Ima sicer urejen beg v Brazilijo s točno določeno ladjo, ki pa odpluje brez njega in Max mora zato najti kompromis: odpluje z drugo ladjo, to plovbo najprej drago plača, nakar ugotovi, da je ladja zaradi zavarovalniške prevare predestinirana za brodolom. Reši se na čoln, z njim pa tudi ena od zveri, ki naj bi se z njim vred utopila v brodolomu. Nekaj časa prijatelja – Max in jaguar – tako plujeta po morju, Max mucici lovi ribe, da bi ga ne požrla, a ko je kopno že blizu, mu popustijo živci in potem se zbudi na neki drugi ladji – rešilni, seveda – in z njo pripluje v Brazilijo. Tam drago proda materin nakit, si malce bolj na severu države kupi avto in kmetijo, tudi oženi se in dobi otroka. Nakar se v podeželsko “sosesko” naseli bogataš in Max kmalu ugotovi, da gre za izginulega nacističnega soproga tiste drage berlinske radoživke; tip je, kot kaže, nekakšen vojni dobičkar z novo identiteto. Max se mu razkrije in priseže maščevanje, na koncu doseže, da se naci ustreli, a prevzame krivdo za to. Ker je sicer poštenjak, ga dajo za kratek čas v zapor, tam je priden in tih in ko ga izpustijo, se vrne na kmetijo in z ženo in hčerko do smrti mirno živi.

Tole je seveda zelo hiter povzetek zgodbe, pri katerem smo izpustili nekaj bistvenih “twistov” (in še eno potencialno zverinico). Te poiščite sami, se splača, tudi poanto naslova se splača dešifrirati – ni pretežko, je pa vredno. Sam avtor Scliar v predgovoru naslovi proslulo afero s Pijevim življenjem, ki je Yannu Martelu prineslo booker, Scliarju precej medijske pozornosti, hkrati pa odprlo vprašanje o navdihu in plagiatorstvu. Če od nekoga pobereš osnovno idejo in napišeš nagrajeno knjigo, je to etično ali ne? Je navdih, če je prevzet brez dovoljenja, plagiat? Je dovolj, če javno priznaš, da te je za tvoj roman navdihnilo drugo delo ali bi bilo treba stopiti do avtorja izvirnega dela in ga pobarati o vsej stvari? Vprašanja, na katera je s kančkom etične drže moč precej zlahka odgovoriti, pa še na kakšna druga področja človeške ustvarjalnosti bi se jih dalo prenesti, tudi pri nas. Ko sem bral pričujočo knjižico, mi je pred očmi brzelo precej takih in podobnih alinej, o katerih pa bo verjetno treba razmišljati kje drugje. Med branjem sem čisto po naključju poslušal Bowiejevo “berlinsko trilogijo”, pa tudi nekaj starih šlagerjev Freddyja Quinna mi je šlo po glavi (četudi niso povezani z Brazilijo ali Berlinom) in Brechtovi songi v izvedbi Lotte Lenya. Čudne, popolnoma nerežimske povezave torej, a zanimivo – na koncu se nisem pretirano spraševal o nacijih, bolj o psihi človeka v čolnu in seveda: kako je bilo s tem jaguarjem …

Kako je torej bilo z jaguarjem?