Willie Nelson: My Way

Piše: Matej Krajnc

Sony Legacy, 2018

“And now the end is near and so I face the final curtain …” Znane besede, ki so že pred skoraj petdesetimi leti postale skorajda pregovorne in domače. Takrat, točneje decembra 1968, je namreč Frank Sinatra posnel pesem My Way, ki je bila hkrati tudi ena zadnjih njegovih res velikih uspešnic; pesmi bojda sploh ni maral, menda tudi zato, ker se mu je zdelo, da še ni čas za kontempliranje njene vsebine. Ko jo je posnel, je bil star 53 let, kar je v tistih časih bila že kar častitljiva starost za pevca, po drugi strani pa je pri teh letih bržčas res še prezgodaj peti o “poslednjem priklonu”. Pesem je v hipu postala kultna in poleg Strangers In The Night, ki jo je posnel dve leti pred tem, bržčas ena izmed dveh pesmi, ki ob imenu “Sinatra” povprečnemu poslušalcu najprej prideta na misel. Paul Anka, leta 1968 že tudi sam veteran glasbene scene, je naredil angleško priredbo pesmi Gilberta Bécauda Comme d’habitude (Kot ponavadi), ki je pravzaprav ljubezenska balada in nima kaj dosti opraviti z življenjskimi obračuni (ali pač, odvisno, kako gledate na te stvari). Leta 1967 je pesem prvi pel njen soavtor, francoski šansonjer Claude François, Paul Anka pa naj bi jo slišal iz njegovih ust, ko je bil na počitnicah v Franciji. Angleško besedilo je napisal s Sinatro v mislih, po tej, zdaj lahko rečemo definitivni izvedbi, pa se je pesmi lotila cela vrsta najrazličnejših izvajalcev, med njimi denimo Dorothy Squires, Elvis Presley, Shane MacGowan in Sid Vicious. Zanimivo je, da pri nas pesem vztrajno prevajajo dobesedno kot “moja pot” namesto “po svoje”, a to je že druga zgodba.

Morda se je v luči pestrega nabora standardov, ki jih na novi plošči poje Willie Nelson, krivično na dolgo razpisovati zgolj o naslovni pesmi (ki sicer zaključi album), a vendarle gre za krovno izvedbo in rdečo nit albuma. Nelson je namreč že stari maček, kar zadeva albume s t. i. standardi, začelo se je že leta 1978 z uspešno ploščo Stardust in od takrat je nanizal najmanj ducat takih izdaj, zanimivo pa je, da je tokrat za že omenjeno rdečo nit izbral Sinatrov repertoar, podobno kot se je tega početja leta 2015 lotil Bob Dylan. Mimogrede, Dylanove izvedbe so, pa najsi se ljudje še tako zmrdujejo, zelo dobre in precej referenčne, zlasti v luči hitrega preleta po “sceni standardov”, kjer zadnja leta prevladujejo pevci, kot so Rod Stewart, Michael Bublé in podobni. Stewart je, če hoče, odličen (ritemin)bluesovski pevec, kar je svojčas tudi bil, s standardi pa se ni ravno izkazal, Bublé s svojimi osladnimi vegaškimi interpretacijami še manj, medtem ko v Dylanu in Nelsonu dobimo tisto, kar se od teh pesmi zahteva: pevca, ki ve, kaj poje, ki obvlada (jazzovsko) fraziranje in ki iz besed (kot je to znal Frank) iztisne še zadnjo drobtinico izkušnje. Pri Dylanu in Nelsonu na novejših tovrstnih ploščah pomaga, da sta stara: že tako ali tako jima je bilo vedno jasno, kaj interpretacija dejansko je, z leti pa se je to “znanje” še občutno povečalo. Podobno je bilo denimo s pokojnim Merlom Haggardom in še živeči Tony Bennett je poleg Nelsona in Dylana pravzaprav še zadnja trdnjava tovrstnih glasbenih izletov. Kar ne pomeni, da mlajši ne znajo peti standardov – težava je zgolj v tem, da jih je malo in ponavadi ne slišite zanje. Ena redkih, ki ji je uspelo, je bila pokojna Amy Winehouse. Lady Gaga je denimo na plošči duetov z Bennettom preveč “pela” in premalo interpretirala. Tudi pri nas pevkam in pevcem kar ne gre in ne gre, pa mnogi snemajo tovrstne zadeve. Prva težava je seveda v sterilnosti produkcij: pri teh zadevah ne sme biti vse “speglano”, druga težava pa je v tem, da zvečine ne zmorejo “swingati”. Ali, kot bi dejal Willie Nelson: treba je znati peti pred taktom ali za njim. Kako se to doseže? S prirojenim občutkom za ritem in sproščenost izvedbe, kar sta pri petju standardov lastnosti, daleč pomembnejši od belkanta. Zato je denimo kritika Dylana in njegovih albumov standardov objektivno gledano precej iz trte izvita. Seveda, osebno vam je lahko všeč ali pa ne.

Nelsonu zares ni česa očitati. Izbor je dober in njegove izvedbe tudi. V šestinosemdesetem letu in z nekaterimi zdravstvenimi težavami, ki ga zadnje čase pestijo, je še vedno avtoriteta, tako glasbena kot tudi sicer (pred kratkim je prvič v življenju javno podprl politika, naprednega teksaškega kongresnika Beta O’Rourka, zaradi česar se nanj na družbenih omrežjih zdaj zliva gnev konzervativnega občestva, a ti očitno niso nikoli razumeli njegove etične drže, razvidne med drugim tudi iz zdaj že tradicionalne koncertne prireditve Farm Aid). Nabor, ki nam ga ponuja, je, kot rečeno, izrazito sinatrovski; poleg naslovne pesmi, ki v Nelsonovi izvedbi pri teh letih dejansko zazveni kot pretresljiv življenjski statement, sta tu še dve ključni izvedbi: že omenjena It Was A Very Good Year, ki jo je Frank pri petdesetih uvrstil na album September Of My Years (1965) in One For My Baby z repertoarja Freda Astaira, ki pa jo je Sinatra leta 1958 na albumu Sinatra Sings For Only The Lonely dokončno prenaredil v paradigmatsko “barsko” pesem, bržčas pogojeno tudi z izkušnjami ob ločitvi od Ave Gardner. Willie Nelson obema pesmima prida podton predsokratištva, modrosti let, ki se je pri Sinatri manifestirala v njegovem mojstrstvu podoživljanja besedila, pri Nelsonu pa gre kratkomalo za pesem slovesa, ne glede na to, ali bo do tega zares prišlo ali pa morda še ne; prav tako je s skoraj programskim obračunom z življenjem v pesmi It Was A Very Good Year, ki komplementira My Way. Omenjenim izvedbam ob bok dodajmo še Summer Wind, prvi singl s pričujoče plošče, tudi globoko v Sinatrovi repertoarni domeni, in Young At Heart, ki je Nelsonu pisana na kožo, pravzaprav je njegov življenjski manifest z besedami: “Pravljice se lahko uresničijo, zgodijo se ti lahko, če si v srcu mlad …” Morda je ta lastnost tudi najboljši opis Nelsonovega življenja in kariere.

In morda je treba še pripisati: Willie Nelson je v Nashvillu zaradi svojega “nenavadnega” načina petja, ki je bil vedno bolj jazz kot country, že od vsega začetka veljal za posebneža; nekako niso vedeli, kaj naj z njim kot pevcem. Nazadnje je Nashville pustil za seboj in našel svojo pot. Morda si po poslušanju tele plošče omislite še kaj z Nelsonovega repertoarja standardov; tovrstni izleti so (in to govorim iz izkušenj) vedno bogato nagrajeni.

 

 

 

 

One comment

Leave a Reply