MARIJA ŠVAJNCER: KAMNITE PESMI (RECENZIJA)

Piše: Sara Nuša Golob Grabner

MARIJA ŠVAJNCER: KAMNITE PESMI

Založba: Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo.

Leto izida: 2016

Pesniška zbirka Marije Švajncer je četrta pesniška zbirka avtorice, ki se v svojem ustvarjanju loteva večih literarnih zvrsti, saj med njene publikacije sodijo tudi romani in znanstvene monografije. Za zbirko je značilna predvsem precizna posvečenost drobnim trenutkom življenja. Pesmi so napisane v ritmično presekanih prostih verzih, ki dajejo poudarek skoraj vsaki besedi. Večinoma so zelo kratke, kar bi lahko bila pomanjkljivost, če jih pesnica ne bi oplemenitila s prodornostjo pripovedovanja in z neobremenjeno izpovednostjo. Prav zaradi tega se iz njih hitro in uspešno izlušči jedro. Nefiltrirano razmišljanje, ki je prisotno v pisanju, prispeva k iskrenosti izpovednosti in nam daje občutek pesničine skoraj otroške igrivosti. V več pesmih zunanji vtisi sprožajo refleksijo in spodbujajo k razmišljanju o preprostih trenutkih, v katerih pesnica išče višji smisel.

Povezanost poezije z drugim področjem pesničinega delovanja – filozofijo – se opazi skozi več pesmi (Ubijalci filozofije, Filozofija v glavi, Filozofija v razmetani sobi, Vrnite mi filozofijo). V njih pove, da ji filozofija prinaša srečo in ne dovoli, da bi ji ljudje ljubezen do filozofije odvzeli. Ravno v pesmi Filozofija v senci poudari, da filozofija čaka na svetel obraz in ne samo navadne sitneže (povzeto), kar potrdi občutek bralca, da pesnica zavrača stroge norme in status quo ter najvišje ceni svobodo duha. To stališče preliva v stil pisanja, ki daje lahkotnost tudi težkim temam, ne da bi jih razvrednotila. To jasno izrazi v pesmi Napiši pesem, kjer o samem pisanju pesmi zapiše:

”..pregneti

njene robove

in odstrani

ostrino.”

V času, ko sta nihilizem in fatalizem skorajda moderna, jih pesnica spretno zavrača, a ne sklepa kompromisov pri obravnavi težkih tem. Ta zanimiva mešanica in zvito prepletanje motivov bralca pritegneta in poskrbita, da knjigo z lahkoto prebere v eno. V pesmih, ki raziskujejo notranje doživljanje pesnice, je jasno čutiti melanholijo, ki se spaja z neuničljivim upanjem in optimizmom. Analiza lastne psihe je prisotna v večini pesmi, a je mirna in skoraj nežna. Skozi njo ustvarjalka sodi cinike, zlobo, ignoranco in pesimizem, a pesničin upajoč pogled na svet ni slep in privilegiran, temveč premišljen in determiniran, kar se čuti skozi nekatere ostrejše odlomke, kot je

”Skriti so

za zaslonom

brezumja

in zdaj čisto mirno živijo.”

Prve pesmi v zbirki, ki nas presenetijo s spremembo oblike in verza, so pesmi Očetova smrt, Ona in on, Smrt in Svojci; napisane so v daljših verzih kot njihove predhodnice in nosijo še globljo izpovednost, ki je vezana na razmerja v družini in partnerstvu. Začutila sem jih kot ene najmočnejših pesmi zbirke.

Pesniška zbirka se konča s ciklom Ubita svetloba – Za umrle na norveškem otoku, ki pred nas jedrnato, a natančno naslika pretresljive scene umorov in boja za preživetje. Cikel verjetno govori o streljanju na otoku Utoya, kjer je leta 2011 umrlo 77 ljudi v strelskem napadu ekstremističnega desničarja Andersa Behring Breivika. Vse pesmi v ciklu pustijo močan vtis. Vzbujajo grozo in z neposrednostjo ter izčiščenostjo pripovedovanja bralca postavijo v središče dogajanja. Sporočilo zbirke, ki svoj obraz vedno obrača proti soncu, bi najbolje povzela prav z njeno zadnjo pesmijo, ki je tudi zadnja pesem v ciklu Ubita svetloba:

”Mrtvi obrazi

govorijo

o črnem zlu,

naš pogled

pa objema svetloba,

ubita,

a še vedno

rahlo sijoča.”

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.