Padman 1/2

Piše: Tanja Jerebic

Minulo soboto sem si ogledala zanimiv bollywoodski film (Padman), ki ga ne morem označiti kot presežek sedme umetnosti, čeravno se uvršča po oceni gledalcev na 90. mesto IMDB-jeve lestvice indijske produkcije. Ob malce naivni igri je pravzaprav presenetljivo, da zahodnjaka iz ’civilizacije’ ne pusti ne praznega ne ravnodušnega. Še več, vrednost mu zvišuje surova realnost v obliki fikcije, je avtobiografska zgodba iz ruralne Indije, ki vse bolj spominja na našo stvarnost. To me je pretreslo!

Padman
Vložki 1/4, Foto: Tanja Jerebic

Razvijati se začne z banalnim prizorom; medtem ko širša družina obeduje, Gayatri vstane in izgine na balkon. Lakshmija, njenega moža, odhod vznemiri, želi vedeti, kam jo je odneslo. Mati in sestra ga skušata zaman zadržati, zaskrbljen se prebije do nje in prosi za pojasnilo. Po krajšem pregovarjanju se zadrega razjasni, gre za ženske stvari. »Tradicija veleva, da v tistih dneh vse ženske stojijo zunaj, nečisto je,« vztraja Gayatri.
»Obredi so za bedake,« ji odvrne, »stopi noter in opazuj, kako boš ustvarila nov ritual … Menda ja v tistih dneh ne uporabljaš tega,« pokaže na umazano krpo, visečo na sušilni vrvici, nespretno skrito pod sarijem.

Lakshmi ni povprečen moški, je neprilagojen čudak, ki ne sodi prav nikamor. Očeta je izgubil že v otroštvu. Odraščal je v revščini z materjo in tremi sestrami v majhni vasici na jugu Indije. Najbrž je prav zaradi tega razvil poseben odnos do njih. Spoštljivost, ki bi jo celo pri večini izobraženih zahodnjakov zaman iskali. Ni vera tista, ki mu je vcepila plemenitost v značaj, ni Indija dežela razsvetljenega duha, kakor naši prebujeni ekscentriki mislijo. Tam mrgoli vsaj toliko neumnosti in modrosti kot pri nas. Lakshmi ostaja brezbožen v deželi neštetih različnih verovanj. Očitno niti izobrazba ni tista, ki naredi napredne inteligentne glave, take se že rodijo oziroma se razvijejo, če oči vidijo in ušesa slišijo … Zato nadležne zapletene sive gmote vidijo vedno malo predaleč in jezik opleta preveč …

Vložki
Vložki 2/4, Foto: Tanja Jerebic

Lakshmi šokiran spozna, da bo moral ljube mu žene sam razsvetliti, če jih bo želel obdržati v svoji družbi. V lokalni lekarni povpraša, ali prodajajo tiste stvari za ženske. Lekarnar v zadregi vpraša: »Kondome?«
»Ne, tiste bele, free …«
»Higienske vložke?«
» Ja, to.«
»Govori tiše, gospe so tu.«
»Saj jih one uporabljajo! Ali kupujem marihuano?«
»55 rupij.«
»55, so iz zlata?«
15 rupij mu zmanjka, sposodi si jih pri znancu pred lekarno. Ko se Lakshmi vrne k ženi, misleč da je rešil problem, znova doživi razočaranje. Gayatri med jokom zavrne ponujeno. Sprva se izgovarja na ceno, zato ji mož razloži, da bo zaradi umazanih krp zbolela. Ker ostaja neomajen, žena med hlipanjem izreče stavek, ki je poanta filma; »Najhujša bolezen za žensko je sramota.«.

Nesrečnež v prepiru z ženo zgreši bistvo in se obesi na ceno, ki je za tamkajšnje razmere grešno visoka. Trdno odločen, da bo težavo rešil, s seboj prenaša vložke v žepu in tuhta, kako bi izdelal podobno čudo po nižji ceni …

Lakshmijev sodelavec si na stroju poškoduje roko. Ker niso imeli pri sebi nič primernejšega, nesrečnik potegne iz žepa vložek in mu z njim za silo oskrbi rano. Ponesrečenca pospremijo k zdravniku, ki opazi nenavadno obvezo. Zdaj je perverznež razkrinkan pred skupnostjo. Razložiti mora, zakaj prenaša vložke s seboj. Mimogrede vpraša zdravnika, kako naj prepriča ženo, da jih bo začela uporabljati.
»Če bi vedel, ne bi imel vsak mesec pri sebi 20 pacientk. Zaradi infekcije marsikatera ostane neplodna za vse življenje,« odgovori. Zdravnika so zaradi nespodobnih nasvetov ženskam in podpore Lakshmiju premestili v drug kraj.

Sledi nadaljevanje.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.