Piše: Andrej Lutman
PESMONOSKA
(Zgodbnica o predujmu)
Zgodbnica Pesmonoska je iz knjige Zgodbnice iz Črkja, ki izide pri Kulturnem centru Maribor
Bil je fant od fare, imel deklet na pare. In še vedno je, a deklet je zmeraj manj. Z njimi se je pričel dopisovati že zarana, v rani mladosti, glede katere pa ni vedel dobro ali celo natančno, kaj z njo početi oziroma kaj naj z njo začne. Ostajal je namreč mlad za vseskozi. Da pa ne bi postal še mlajši, si je domišljal, da se stara. Ker ni imel vedenja o tem, kako bi takšno početje nadaljeval, se je tik pred koncem staranja končno domislil, da si zapisuje. Vse vtise, ki bi kakorkoli vsebovali sporočilo o spremembi časa. V vsej vseobsežnosti svojega domisleka. A ker je bil nagnjen k jedrnatosti, izbirčnosti pa tudi površnosti, se odloči, da svoje početje in odločitev o tem zabeleži dokaj na kratko. Kaj naj namreč vsebuje toliko pomena, da bi bilo pomembno? se je, obotavljaje se glede odločitve, trpinčil z vprašanjem. Izbral si je način izrekanja, s katerim se je najlaže sprijaznil.
Nastajale so mu nekakšne pesmi, vsaj na videz: nekaj besed, ki jih je povezoval smisel, skoraj izražajoč bežno misel. Za zgled mu je služila napevnica: sem farni fant vesel. In ji jo je poslal, njej, namenjenki. Ker ni zaupal samemu sebi, se je bil odločil, da celoten postopek prepusti posebni ustanovi, ki se ukvarja s pošiljanjem. Naslovljenka je bila daljna soseda, ki je živela s sorodnicami, a bila znana samostojnica. Predvideval je, da je vsaj pismena in da zna tudi brati, pa bo lahko njegove izlite čustvene zadržanosti prenesla nanje. Všeč so mu bile vse: naslovljenka, izstopajoča le po tem, da jo je največkrat videl; njena ujna, ki se je predstavljala za babico; dekletce, verjetno hčerka ali nemara posvojenka; žensko bitje, spominjajoče na dvojajčno dvojčico; in še nekaj njih.
Po oddaji svojih sporočilnih stvari se je napotil naravnost domov. In pričel s čakanjem na odgovor, ki si ga je obetal vsaj v štirih dneh. Da pa bi si čakanje vsaj popestril, si je že pripravljal odgovore na odzive, ki jih še ni bilo. Zresnil se je, ko se je poskušal opisovati v kar najboljši izrazni zmožnosti. Poskušal je tudi z morfemskimi kreacijami: rad razsajam, ko te ni, pridi mi, da te naslajam. Vseh takšnih in podobnih čustvenih vzgibov si je seveda branil izpisati, saj se je v tem smislu še zelo težko prepoznal. Le čakal je in oprezal, kako mu odgovore one iz daljave; morda kar tista, ki ji je svojo izraženo všečnost poslal. Da ga odgovor ne zgreši, je ne prav daleč od doma postavil od daleč viden zaboj ter nanj napisal: odgovor.
Minili so vsaj štirje dnevi, ko je v zaboju opazil obsežen zavoj. Od čiste radovednosti gnan, ga je odvil in se začudil: odvil ni odgovora, marveč množico njih. Pred pragom njegovega doma se je namreč iz zavoja streslo mnoštvo različnih pošiljk. Ob takih trenutkih mu je popuščala razsodnost in nagnjenost k štetju, pa je vse skupaj, tiste raztreske pred svojim domom, zbral oziroma zgrabil s prahom na pragu vred in se že namenil, da jih odda v zaboj, kjer jih je našel. A čut za gospodarnost mu je narekoval: vsaj preglej, zavrzi potlej! Brez odločitve, tako samogibno se poloti opravila. Ugotovi, da mu je odpisalo vse njeno obširno sorodstvo. Na prav vseh dopisih je v lepi, pokončni pisavi v mastni tinti stalo zapisano: kaj ne poveš?
Zmeden je bil sprva popolnoma oziroma kasneje niti ne, ko se domisli, da je zavojeva vsebina pretkana šala. Na začetnem sumu je imel ustanovo, ki se ukvarja s pošiljanjem. Ker je bil cincaste narave že od nekdaj, ostane kar pri sumu na začetku in se napoti tja, povpraša po tej možnosti, dobi zagotovilo, da so njegove trditve na spolzkem smislu, saj uslužbenki niti na stran pameti ni padlo kaj v zvezi s šaljenjem. Torej lahko zaključi le, da odgovori niso pravi oziroma da mora še enkrat poskusiti. Znova se čustveno vzburi, ko izpiše: odpiši mi. Na hitro zdrsne še v poplitveno razmišljanje o tem, da vsem pošlje skrbno izpisan dopis, pa tovrstne razmisleke začuda hitro odmisli. Odloči se, da je pomembna le ena, ki morda postane edina. Naslovljenkin naslov ponovno zabeleži na ovojnico, in čakanje se prične s štetjem dni, ko se naslovljenka morda odloči, da mu odpiše s samostojnostjo v pobudi.
A čakanje ni bila njegova izstopajoča vrlina, pa se namesti kar zraven zaboja za odgovor. In res: iz daljave mu ga pripeljejo. Da ne bi bilo še zapletenejše, kot je že sicer, urno prestreže zavitek, še preden ga ustanovina uslužbenka odloži. Pa jo le uspe pogledati. Oho, kako je prikupna, ohoho, kako je spretna. In ostrmi: prepodobna je naslovljenki, da bi bila resnično ona. Je njena podobnica? se kar zgrozi ob takšnem umskem uidku. A uide mu še ne. Za poudarjeno prepričanje vase se nasloni na zaboj. Pregovorno sramežljiv se prepusti polteni želji, da jo z dotikom opozori na svoj čudovit svet staranja brez mladosti. Skorajda že pozabi, da nekako mora pregledati odgovor ali celo več njih, pa le nameni nasmešek ustanovini uslužbenki, ki pa mu ga…
Nič, pomemben je odgovor, samo odgovor, se odloči in odide stran, na samo, k sebi samemu. Odpre pošiljko in ostrmi. Naslovljenka mu odgovarja: dopiši mi. In sofaranke so zraven odgovora darovale svoje podpise s sledmi, spominjajoče ga na ustnične odtise. V stanju popestrene silne sramežljivosti, ogorčenosti nad tem, da ga pismonoska spominja na dopisovalke, se dokončno odloči, da prične sam sebi pošiljati pesmi v pismih. Začne z: dekle je zaljubljeno, začne si zvezde šteti.
Andrej Lutman
