Piše: Matej Krajnc
Verve, 2018
Tony Bennett & Diana Krall: Love Is Here To Stay
George Gershwin bi bil letos star 120 let. Lepa leta, a tudi eden današnjih protagonistov, Tony Bennett, ni od muh, za letnik 1926 se odlično drži, redno snema, Diana Krall pa je tudi že kar nekaj časa priznana veteranka na jazzovskem prizorišču z lepim kupčkom plošč in glasom, ki na srečo ne poskuša posnemati nobene “dive”, kar je tudi ena od prednosti pričujočega albuma.
Diana in Tony sta stara prijatelja, duete sta snemala že prej, nista pa še posnela skupnega albuma in Gershwinov rojstni dan je odlična priložnost za tak podvig. Pred nekaj dnevi smo na teh straneh pisali o albumu standardov v izvedbi Willieja Nelsona, zato je pričujoči zapis nekakšen podaljšek. Bennett je nedolgo tega posnel podoben album z Lady Gaga; album je bil boljši od pričakovanj, a tale današnji ga kljub temu prekaša, zlasti zato, ker sta oba protagonista izjemno skulirana, sproščena pevca s prirojenim swingom v telesu in glasu; za jazzovskega pevca je pomembno oboje.
Gre pravzaprav za klasični “songbook” album, kakršnih je v zgodovini jazza in “salonskih popevk”, kot je popularno plat jazzovskega petja hudomušno imenoval Frank Sinatra, kolikor hočete. Poznavalci veste, da so nekateri izvajalci_ke “diplomirali” iz tovrstnih konceptov, med njimi denimo Ella Fitzgerald in Louis Armstrong, ki sta v petdesetih posnela celo vrsto takih zadev, sploh Ella: od Gershwina preko Rodgersa in Harta do Irvinga Berlina in naprej. Satchmo ima v svoji diskografiji med drugim pomembni plošči Satch Plays Fats (pesmi Fatsa Wallerja) in Louis Armstrong Plays W. C. Handy (pesmi W. C.-ja Handyja, ki so mu nekateri svojčas nadeli vzdevek “oče bluesa”, seveda v pomenu popularne bluesovske zvrsti). Sam Bennett je na svoji pevski poti posnel že domala vse: od popevk (Rags To Riches) do ortodoksnih jazzovskih pesmi, pa se vedno znova vrača h klasičnim piscem in jih reinterpretira. Kaj je torej novega pri pričujočem albumu, razen tega, da je z njim pač Diana, ki vsaj po mnenju pisca tega sestavka sodi med njegove boljše sodelavce iz zadnjih let?
Gre zlasti za izkušnje, ki jih prinašajo leta, in ki so “zlati rekvizit” za uspešno interpretacijo na videz “easy-listening” pesmi. Tony Bennett ni več belkantovski pevec, kot je bil v začetku petdesetih, ko je pel omenjeno Rags To Riches in Cold, Cold Heart Hanka Williamsa, prav tako se ne trudi več, da bi z njim ob zimskem ognjišču uživala vsa družina, pač pa že tam od prve polovice devetdesetih, ko je s koncertom Unplugged na takratnem MTV-ju svojo kariero spet pognal v višave, zlasti podaja modrost, ki pride z leti, in se ob tem ne sprašuje več, v kaj bi jo odel. Swinga, in to je vse. Leta so mu z glasu pobrala nekatere frekvence, kar kvečjemu pomaga – slišati je bolj življenjski, bolj človeški. Prav to velja tudi za alt Diane Krall: naveličani večnih tožb v visokih frekvencah s strani samooklicanih dam, zadnja leta, zlasti po smrti Amy Winehouse, prav iščemo alternative, ki nas ne bi obremenjevale z izumetničenimi glasovnimi akrobacijami. Krall je očitna izbira in k njenim albumom se vedno znova vračamo; ne zgolj zato, ker so tudi prijetni za poslušanje in ne privijajo živcev, ampak zlasti zato, ker svoje zgodbe podaja na način, ki nas vabi, da prisluhnemo brez sopotnih glasovnih distrakcij. Spomnimo se, kdo je že v zgodovini popularne glasbe pel z imenitno nižjim, malce prekajenim glasom? Ob tem zdaj ne mislim na Marianne Faithfull, Eartho Kitt, Marlene Dietrich ali Lotte Lenya, ki sodijo v čisto posebne kategorije, mi pa pridejo na misel nekatere plošče Peggy Lee, Julie London, Rosemary Clooney …
Diana in Tony, kot rečeno, swingata, ker to znata in zmoreta, ker je to zanju naravno, zdi se, da smo spet v času pristnih jazzovskih vokalizacij, v nekakšni časovni luknji, kamor moč preganjavcev ne seže. Kar poslušajte: ‘S Wonderful, Nice Work If You Can Get It, I Got Rhythm, Do It Again, Somebody Loves Me, Fascinating Rhythm … Pa Diana sama v zelo subtilni izvedbi balade But Not For Me, Tony sam v Who Cares, ki mu je pisana na kožo … Klavir Billyja Charlapa (njegov trio spremlja naša protagonista) ponekod spomni na Nata Colea (kar vprašajte Raya Charlesa, kdo je bil zanj eden največjih jazzovskih pianistov!), spremljava pa je ves čas zelo dobro odmerjena, z nekaterimi soli, ki pa nikoli ne “ugrabijo” pesmi.
In ne morem si kaj, da se ob poslušanju ‘S Wonderful in I Got Rhythm ne bi vedno znova vrnil k enemu svojih najljubših filmov – Amerikanec v Parizu, v njem pa k dvojcu Genea Kellyja in Oscarja Levanta, ki lahkotno odplešeta in odpianizirata skoz Gershwina, s humorjem in neverjetno prikupnostjo. A stopite stran, ljudje, ko plešeta in igrata – zdi se lahkotno in prikupno, a v resnici je še kako edgy. Za življenje jima gre, a “they’ll go down swingin'”, kot so nekoč radi govorili. Prav tako je z Diano in Tonyjem: zgrabita nas, nas sprostita in spravita v dobro voljo, a počakajte, da prideta do balad: “no retreat, baby, no surrender”, kot je svojčas pel Springsteen.