Loudon Wainwright III. – Years In The Making

Piše: Matej Krajnc

StorySound, 2018

wainwrightyears.jpg

Loudon Wainwright III.: Years In The Making, dvojni album, 2018

“Z mamo sva tvojo vsak svojo pot šla / res je, nič kaj pametna nisva bila, / ostala boš z njo, na obisk bom prišel, / za božič, čez vikende čas si bom vzel …” (Your Mother And I)

Ali pa druga plat: “Ko bom umrl – in kmalu bo to -, se boš kesala, da si z mano počela grdo, / se boš kesala, da te ob meni več ni, / in če so kje nebesa, bom tam sijal in privoščil ti!” (Unrequited To The Nth Degree)

 

Pri Loudonu Wainwrightu ima vsaka stvar vsaj deset plati, po drugi strani pa je neverjetno “spregledljiv”: njegov način popisovanja sebe in svojih bližnjih je po kruti neposrednosti bržčas edinstven v zgodovini popularne glasbe in t. i. pesnikov-glasbenikov, na srečo pa se je tudi vzdevka “novi Dylan” otresel precej hitro. Sin uglednega kolumnista je leta odraščanja preživel v najrazličnejših okoliščinah, večkrat s ploščami Boba Dylana pod pazduho, a že kot dvajsetletnik je iskal svoj glasbeni izraz, nekaj, kar bi bilo popoloma njegovo, da bi ne bil zgolj še eden, ki z martinko (včasih pa tudi z gibsonko) na rami poje o boljšem svetu.

Iz tega boljšega sveta se je pravzaprav ves čas norčeval; na svoj način. Tudi ko je leta 1972 posnel svojo edino “uspešnico” Dead Skunk, ki se je ni mogel otresti še desetletja (“še ko bom umrl, bom poba, ki je napisal pesem o crknjenem dihurju!”), ni šlo zgolj za preprosto pesmico, ki si jo lahko žvižgamo ob poti, ampak … no ja, interpretacije si poiščite sami, LWIII bo itak rekel, da ni šlo za nič takega. In že s prvo pesmijo na prvem albumu, ki ga je eden od prvih “novih Dylanov” izdal leta 1970, je začrtal nekakšen svoj glasbeni dnevnik; pesem School Days namiguje tako na zgodovino rokenrola (Chuck Berry) kot na “confessional writing” (tako so pozneje to imenovali) baladerjev z zahodne obale ZDA, le da Wainwright ni bil ne to, ne ono. “Dokumentiram,” je nekoč na kratko dejal in v naslednjih letih se je izkazalo, da je kar prav povedal; pred poslušalcem se je z vsakim albumom bolj razstiralo njegovo življenje: propadli zakoni, nezmožnost sobivanja z bližnjimi, tuhtanja o lastni karieri, smrt staršev, odraščanje (odtujenih otrok) … Večkrat so ti opisi bili tako razgaljeni in obarvani s črnim humorjem, da je le najbolj zavzet poslušalec zdržal do konca. In LWIII poslušalca ni nikoli šparal, kot ni šparal svojih otrok in žena.

wainwright unrequited

Loudon Wainwright III.: Unrequited, Columbia 1975

“To, da sem samemu sebi vse, / je sebičen, umazan štos!” zapiše v eni svojih najboljših pesmi One Man Guy, in to drži. Za Wainwrighta je svet zgolj eden: njegov, in to s ponosom vedno znova pove. Sestra pesmi One Man Guy je When You Leave, trpka balada, v kateri prizna, da kot oče ni bil kaj prida in da se teh napak ne da zlahka popraviti (ali pa sploh ne). A kljub temu dobimo občutek, da ga to na nek način zabava. In tretja pri primeri: I’d Rather Be Lonely. Naslov pove dovolj.

LWIII je že pred leti (2011) izdal obširno retrospektivo svojega dela in jo podprl z izdatnim DVDjem. Naslednje leto je ponovno posnel nekaj svojih starejših pesmi. Pozno spomladi pa je objavil, da bo zgodaj jeseni obelodanil Years In The Making, dvojno ploščo “arhivskih” posnetkov, nekakšno “avdioavtobiografijo”, kot jo je poimenoval; ta naj bi dopolnjevala njegov koncertni opus Surviving Twin, na katerem dela svojega očeta kombinira z lastnimi pesmimi in tako na drugačen način sestavlja svojo življenjsko zgodbo. Ta show so tudi posneli in naj bi se kmalu pojavil na Netflixu. Pričujoča dvojna plošča pa prinaša zlasti precej zasebnih in izjemno redkih, tudi “lo-fi” posnetkov, torej domače sorte, nekaj pa naj bi jih, zlasti tistih z odra, posredovali tudi feni. Zraven je pritaknil nekaj novejših pesmi in, kako tipično, pesem Birthday Boy, ki si jo je napisal za dvainsedemdeseti rojstni dan. To izvaja akapela in postavil jo je na sam konec zbirke, da bi se ja vedelo, kako stojijo stvari: Birthday Boy je še vedno One Man Guy, še vedno je “samemu sebi vse”!

Ni treba posebej ponavljati, da je dvojna plošča namenjena zlasti “hardcore” Wainwrightovim fenom; za koga drugega bi znala biti preveč “zvokovno neizčiščena”, kot so že pisali po časopisih, a ravno v tem je čar: dobiti Loudona v lo-fi izvedbi, kot bi pel iz soda, nekje na odru, posnetega na star kasetofon. Za vse, ki ga še vedno radi vidijo kot naslednika “dylanovskega” izročila, je tu izvedba Dylanove pesmi You Ain’t Goin’ Nowhere s prvo ženo Kate McGarrigleLWIII poje še nekaj drugih folkovskih reči, med drugim Roll In My Sweet Baby’s Arms in pesem svojega starega prijatelja Richarda Thompsona Down Where The Drunkards Roll. Prav ironično je slišati, kako ga Kate spremlja v živi različici pesmi Unrequited To The Nth Degree, če pomislimo, da jo je napisal (njej), ko sta se razhajala. In ko v zbirko uvrsti rosno mlada hčer in sina Martho in Rufusa, ki mu pojeta za rojstni dan, temu ganljivemu trenutku v nekakšnem perverznem navalu črnine sledi pretresljiva živa izvedba balade Your Mother And I, katere odlomek ste v prevodu podpisanega (antologija Sam svoj tip, KUD Lema 2011) imeli priložnost prebrati na začetku tega zapisa. Med novejšimi pesmimi je tu It Ain’t Gaza, v kateri tolaži svojo “boljšo polovico” ob koncu razmerja: ljubezni je konec, a vsaj v Gazi nisva, tudi v Ukrajini ne … Gre za eno novejših pesmi, ob poslušanju katere postane jasno, da se Loudonova empatija do bivših ali pa spretnost obdržati razmerje nista z leti in izkušnjami prav nič spremenili. Je torej bil iskren, ko je pel When You Leave?

Med nekaterimi pesmimi, na katere uraden izid smo komaj čakali, so denimo Ulcer, You Hurt Me Mantra in nekatere njegove bolj rockovske zadeve z bandom, ki ga je imel v sedemdesetih, denimo živa izvedba Smokey Joe’s Cafe izpod peresa Leiberja in Stollerja (pesem je kot eno redkih priredb na studijskih ploščah – izvirnik so leta 1955 peli The Robins, po pesmih Leiberja in Stollerja pa so s tem naslovom naredili tudi broadwayjsko predstavo – posnel leta 1972 za Album III). Končno je objavil tudi “družinsko” zabavljico Meet The Wainwrights, ki je nastala, ko je leta 2015 z razširjeno družino (sin Rufus, hči Lucy in njena mama Suzzy Roche, sestra Sloan in družinski prijatelj, glasbenik Chain Tannenbaum) bil na turneji po Aljaski. Napisal je samoironično pesem, ki ogromno pove o trenutnih razmerjih med člani, hkrati pa spet poudari, da je on sam pravzaprav jedro te družine. Nekaterim je bilo žal, da na podlagi te pesmi niso naredili resničnostnega šova.

wainwright album III

Loudon Wainwright: Album III, Columbia 1972

Zbirka je likovno izjemno lično opremljena, zraven je šestdesetplusstranska knjižica trde vezave s številnimi arhivskimi fotografijami (denimo z brzojavko Eltona Johna). Ne smemo pozabiti, da je LWIII tudi igralec, da je igro celo študiral, kar se pozna pri njegovi glasbeni karieri, in da je navkljub karieri na robu scene in komercialne uspešnosti zelo “skonektan” in tudi revščina ga ne pesti.

Dejstvo, da je protagonist na pričujoči “avdioavtobiografiji” zbral precej “neavdiofilskih” posnetkov, je za pisca tega sestavka velik plus in se mu zdi ključna kvaliteta zbirke, vsem, ki imajo radi v nulo speglano produkcijo, pa bo verjetno bolj prišla prav kakšna druga Loudonova plošča. Tisti, ki smo mnenja, da LP nujno mora malo prasketati, sicer ni pravi LP, smo v digitalnih časih morda nekolikanj v manjšini, znamo pa zato (spet morda) bolj uživati v takih in podobnih zbirateljskih izletih. Ali pa tudi ne, kakor hočete. Tole zbirko sicer toplo priporočam. Veselim pa se nove Wainwrightove studijske plošče, ki bo … ko bo. Zdaj je očitno precej zaseden. Še vedno tudi predstavlja svojo “papirnato” avtobiografijo, ki jo je tudi vredno izbrskati.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.