Matej Krajnc: ZASTRUPITEV Z ALGAMI

POPOKALA MI JE SKLENINA

Popokala mi je sklenina,
pa nisem bil kriv,
ponudil sem ji roko,
pa je ni hotela.
Bila je velika gospa,
vsi so se ji klanjali
v hotelu,
kjer je živela.

A imela je
težek značaj,
vsi so vedeli,
a o tem niso govorili,
nihče pa si ni upal
vprašat zakaj,
ne da bi ga ob tem zobni kamni
takoj pokosili.

Popokala mi je sklenina,
dala mi je vedeti,
da ni priplavala po juhi
v rabljenem kanuju.
Navsezadnje si status
težko pridobiš
v dolgih večerih ob lipovem čaju
in tiramisuju.

Imela je
težek značaj …

NEŽNA LENKA

Nežna Lenka nosi ogrlico iz zlatih zob.
Govori v jezikih, misli pa si svoje.
Na obrveh se ji bel paličnjak smeji,
a v prah se spremeni, ko mu zapoje.

Nežna Lenka oborožena je do zob
z Vulgato, ki prenaša jo v košari.
Iz nje štrlijo kremplji prasentenc,
Noe se plavat uči, Jožef spletkari.

Nežna Lenka gre v knjižnico na štop.
Kri, ki za njo ostane, je hranljiva.
Postrgajo jo s stene, ko odide,
a madežev nikdar nihče ne umiva.

Nežna Lenka ob večerih ne odlaga zob
v kozarec, ki je videti kot knjiga.
Na stenah sobe ni nobenih senc
in radio se ugaša in prižiga.

POHOD LESENIH NOSOV

Brez paradižnikov,
da bi jih metali na oder,
brez glasbe,
da bi si jo potiskali v žile,
brez obrazov,
da bi jedli po poti,
poroka v Vegasu
brez Elvisa in Priscille.

Brez trobent,
da bi jih lepili na avtomobile,
brez Armstronga,
da bi nanje igral,
brez drugega Armstronga,
da bi šaril po Luni
in se postavljal
kakor žival.

In žeblji
so vroči kot pesek,
ki puhti
iz njihovih sap,
čudni jopiči
jim vežejo roke,
čudni glasovi
najetih barab …

Brez ovojnic,
da bi v njih hranili žito,
brez grobnic,
da bi se v njih izštevanke šli,
brez košaric,
da bi jih polnili z joto,
in kaj bo,
če se prezgodaj zdani?

In žeblji
so vroči kot pesek,
ki puhti
iz njihovih sap,
čudni jopiči
jim vežejo roke,
čudni glasovi
najetih barab …

BLAGOSTANJE

Blagostanje navleče nase preperelo spodnje perilo
in gre po pošto.
Nikjer nikogar. Vešče obrne ključ
in iz nabiralnika popada pajčevina,
kibic je že zdavnaj zaspal,
otroci so podlegli željam starejših,
ki poslušajo Iva Robića in stepajo preproge,
blagostanje pa tega ne ve.

Blagostanje.
Blagostanje.
Blagostanje.

Rojeni v znamenju škrlatne prevare,
se oborožimo z grozdjem in kruhom,
kot starci iz senata odložimo zobe
v porcelanasto posodico
in se igramo z noži.
Blagostanje pa ne ve,
kje se ga glava drži.
Kje se ga glava drži …

MOJAVE BLUES

Ingram Cecil Connors
se je zbudil v puščavi.
Sedim za polno mizo,
tako vsaj zakon pravi.
Star kozodoj solira
svoj blues nekje v daljavi.

Dan se skoti. In huda
kri kapitulira.
Nasmehi, ki so ostali,
so jalova izbira …

Razbeljenih stopnic
nič več ne preseneti.
Po njih so šli kletarji
budit žlahtnike v kleti,
otroci mladih lajdric,
vsi do vratu zapeti.

Dan se skoti. In huda
kri kapitulira.
Nasmehi, ki so ostali,
so jalova izbira …

PRVA TRETJINA

Sneg je videt drugače
skoz tretjino zaves.
Nekaj se vedno oglasi,
nekaj je vedno vmes.

Rabelj postane taksist,
taksist postane čudak.
In snežinke, če so spočite,
vedno padejo vznak.

Preden se ples konča,
lestenčeva moč popusti.
Kdo bo zaplesal, če mu
pade kak drobec v oči?

HARLEKINOVE GOSPE

Harlekinove gospe
imajo rade čaj.
Nacejajo se z njim,
a vrže ga nazaj.

In Najdihojca pride
in Najdihojca gre.
Pretežek zalogaj je
za harlekinove gospe.

Zasliši se trobenta,
zasliši klarinet.
Nekdo ustreli harfistko,
nekdo gre v kot sedet.

In Najdihojca pride
in Najdihojca gre.
Pretežek zalogaj je
za harlekinove gospe.

Temno je na verandi,
temno je v letnem kinu.
Nekje smo bližji bogu
in kje drugje strihninu.

In Najdihojca pride
in Najdihojca gre.
Pretežek zalogaj je
za harlekinove gospe.

Če dvigneš roko, moraš
za to dobit nagrado.
Tako je pač na svetu,
prešlo je že v navado.

In Najdihojca pride
in Najdihojca gre.
Pretežek zalogaj je
za harlekinove gospe.

Harlekinove gospe
ne pijejo iz pip.
To je slabo za karmo,
še slabše za utrip.

In Najdihojca pride
in Najdihojca gre.
Pretežek zalogaj je
za harlekinove gospe.

KDO BO PRVI REKEL NE?

Kdo bo prvi rekel ne?
Kdo bo zabil sodu dno?
Zastrupitev z algami je kočljiva
za nevajeno telo.

Mnogoter pogled je siv.
Mnogoter pogled se izrodi.
Na gladini žil plavajo labodi,
razočarani so videti.

Plehka je njihova mera,
plehka in krhka kreljut.
Utopijo se, še preden obližnji
petelini trikrat dobijo skorbut.

Tako se nenazadnje dogaja.
Tako se, prav nazadnje, zgodi.
Najbolj me je strah umreti
med iskrenimi ljudmi.

Najdaljše besede vežem
v nekakšen grahast vezaj.
Tema je skoporita.
Nihče ne pomisli, zakaj.

BRATJE PO POGODBAH

Bratje po pogodbah,
vitezi po krvi,
ranjenci po šlemu,
barbari po lobanjah,
skrivate mačete,
skrivate epolete,
komajda še kdo kdaj
zakolovrati v sanjah.

Vaše soproge spijo
z zlomljenimi rebri,
z zlorabljenimi srci,
z oceanom v mahu,
skrivate mačete,
skrivate epolete,
nihče ne da vam piti,
ko zbujate se v strahu.

Sonce ne obupa,
smelo gre z deževjem,
rja se loteva
dneva pred večerom,
kdor pohvali bitko,
ta je ni prenesel,
kdor pohvali blato,
ta je zbogan z mirom.

Bratje po pogodbah,
vitezi po krvi,
ranjenci po šlemu,
kustosi in kmetje,
skrivate mačete,
skrivate epolete
in tisto, kar je v školjkah,
gotovo ni poletje!

Sonce ne obupa,
smelo gre z deževjem,
rja se loteva
dneva pred večerom,
kdor pohvali bitko,
ta je ni prenesel,
kdor pohvali blato,
ta je zbogan z mirom.

VČASIH SE TEŽKO ZBUDIM

Včasih se težko zbudim,
sapa me potegne k tlom,
pod oknom ni običajnih
stopinj ovdovelih srak
in vaze bolščijo vame
in vrata bolščijo vame,
s težavo se privlečem
z onega sveta,
s težavo se privlečem
z onega sveta.

Videl sem kip Marije,
dvakrat mi je pomežiknil,
tretjič se je v prah sesul
pred kobilicami iz pipe
in vaze bolščijo vame
in vrata bolščijo vame,
s težavo se privlečem
z onega sveta,
s težavo se privlečem
z onega sveta.

Madež pripoveduje,
mladež pa je srečna,
ne potrebuje rok,
ne potrebuje oči
in vaze bolščijo vanje
in vrata bolščijo vanje,
s težavo se privlečejo
z onega sveta,
s težavo se privlečejo
z onega sveta.

Včasih se težko zbudim,
a tega ne zaračunam,
poberem zobe iz hladilnika,
prahu sploh ne opazim,
in vaze bolščijo vame
in vrata bolščijo vame,
s težavo se privlečem
z onega sveta,
s težavo se privlečem
z onega sveta.

JIMMY CAGNEY BI ME BIL VESEL

Jimmy Cagney bi me bil vesel,
rekel bi: lej ga, pastirja,
ustreliti te bo treba,
da boš drugič vedel!
Kalibri tvoje sorte
režejo stare celuloidne trakove,
trgajo zavese s sten,
hitrejši so od svojih senc.
Meni pa je dobro v Chicagu,
oblaki so nakajeni,
moje telo je kot cedilce,
prestreljeno od ljubezni.
Kamor koli pogledam,
povsod so avtomobili
in na okenskih policah
bedijo mlade rože.

Jimmy Cagney se je pofočkal
na hišo Janka in Metke,
nasmehnil se je skoz prednje zobe
in si raztrgal oblačila.
Vico Torriani pa
si je razbil lobanjo na stojalu od mikrofona
in pustil sestro,
da je šla po svoje.
Dopolnjeno je,
to smo že slišali,
slišali smo,
nismo pa videli,
pa tudi, če bi videli,
bi ne verjeli.
Tudi, če bi videli,
bi raje ugasnili luč.

IMAŠ ME, KAJ PA ZDAJ?

Imaš me, kaj pa zdaj?
Zdaj je čas, ko bi lahko
zasijal kot prežagana žilica
z majico brez napisov,
ko se sprehodiva čez godrnjanje
zapovedanih praznikov,
ni nikjer nobenih sledi,
da bi tod že kdo kdaj godrnjal
ali spuščal v zrak regratovo seme
brez predsodkov do
male nočne svatbe
zgornjih in spodnjih registrov
tvojega znamenitega nasmeha.

Vem,
tisto je bil grafit,
počakal sem,
raznežil dlani,
imava se, kaj pa zdaj,
se bo morda kaj
spustilo iz noči?

Toliko mrliških vežic poprej
sem se oblekel v napitnico
in zagrmel čez sobo,
polno železnih devic
iz plastike in plastelina,
narejenih posebej za praznik,
za stiskanje odsekanih rok,
sodobnih začimb židane družbe.
Saj veš, da Merle Travis
še ni rekel zadnje besede,
šla ga bova obiskat
in podaril nama bo klobuk,
tiho bo med kamenjem
in še tišje med plevelom,
ko bo čas šel spat v piramido
z nasmehom španskega borca.

Vem,
tisto je bil grafit,
počakal sem,
raznežil dlani,
imava se, kaj pa zdaj,
se bo morda kaj
spustilo iz noči?

LJUDJE Z DEŽNIKI

Ljudje z dežniki so smešni,
videt so kot gobe,
pletejo na mestnih avtobusih
in stresajo mokroto z marel,
njihovi nameni so pošteni,
vsaj tako se nasmehnejo,
počesani kot Sid iz Twaina
in veseli kot Jacques Brel.

Ljudje z dežniki napadajo avtomobile,
na hrbtih imajo sledi gum,
potem tekmujejo, katere so boljše,
gre za prestiž;
moder je, kdor modro urinira
po sijočih avtomobilih,
ko jih zadnji sneg prežene
iz garaž in vrstnih hiš.

Nikoli ne podcenjuj
človeka z dežnikom,
pa boš dolgo živel
in ti bo dobro na zemlji;
pod njo bo drugače,
a drobna veselja pusti za pozneje
in ko boš šel, razen dežnika
s seboj ničesar ne jemlji …

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.