Matej Krajnc: OD STUDENCEV DO NOVE VASI – mariborska popotovanja 1997-99 (1)

I.

Razdvojena sem, vera mi plahni …
Vsa se tresem od osramočenosti …
Brez krpice na tleh … Slepilo pa nikdar
meso postalo ni …

Bil je marec, pa sem vseeno sedel zunaj. Ni bila ravno terasa, ali pač … Gledal sem na uro, avtobus številka 5 bo v mesto odpeljal čez 20 minut, sladico bom v miru pospravil, Natalie Imbruglia pa naj se sama odloči, kaj in kako …

Njen album Left of the Middle je izšel prejšnje leto novembra, v menzi Pedagoške fakultete pa je Torn odmeval skoraj vsak dan. Ničesar drugega niso vrteli s te plošče; ko sem v Big Bangu malce pozneje kupil kaseto, začuda nisem nikoli prišel niti do konca prve strani, kar se zdaj sliši krivično, saj album ni tako slab. Visokih ocen ob izidu sicer ni dobil, a to me takrat, marca 1998, ni zanimalo. Zanimal me je jezikovni ali fonetični laboratorij (kdo bi se spomnil, kako se mu je reklo) Pedagoškega faksa, v katerem sem preždel kar nekaj časa. Zanimala sta me Big Bang in Müller. Skrite ulice Maribora, kjer sem bil rojen, a kjer nisem nikoli poprej živel. Most čez Dravo pri Pedagoški. Pekrska ulica, kjer sem bil nastanjen. Studenci ob sedmih zjutraj, ko sem hitel čez most – ob četrtkih s Stopom v roki, ki sem ga kupil v trafiki na koncu (ali začetku) Pekrske, odvisno, s katerega konca gledate – da bi ujel predavanje starejše nemške književnosti. Germanist … Ha ha ha ha!

*

“Kaj boš zdaj, ko si spet pogrnil?”
Mama je, kot ponavadi, ležala na kavču v dnevni sobi. Takrat je še imela trajno in zdelo se mi je, da je njena trajna bolj jezna name kot preostanek njenega korpusa. Njena mama, takrat še sorazmeroma zdrava, je sedela na fotelju pri vratih sobe. Celje se je nižalo proti Levcu, september 1997 je bil nekje na polovici.
“Konec meseca je še en rok!” sem zinil.
“Ha!” se je oglasilo s fotelja. “In če te spet vrže?”
“Bom šel delat!” sem zinil.
“Kaj pa, kot gimnazijski maturant … na pol kripl …” mi je odmevalo v glavi, še preden se je oglasil odgovor s kavča ali s fotelja. “Težkih škatel ne moreš dvigovati … Če boš kelnaril, boš še sam plačeval razbito posodo … In opekline, če bo kateri od gostov fasal juho v ksiht …”
Neee … Kakšno kelnarjenje! me je prešlo takoj zatem. Prevajanje. Igranje.
“Da ne bi začel spet s kitaro,” se je oglasilo s kavča. PUF!
“V Evropi so mi dobro plačali,” sem zinil.
“Bi rad bil hotelski zabavljač … Dumeaugust?” je vzrojilo s kavča. “Si zato hodil k francoščini in nemščini, da boš zdaj pel šlagerje v hotelu starim babam, ki pridejo tja pit kavo in čvekat? Kdo te pa sploh posluša!”
“No ja …” sem rekel. “Gospa Avguštin je hotela slišat Please release me. Jagodno tortico mi je poslala na oder!”
“Boš živel od jagodnih tortic?” se je zaslišalo s fotelja.
“Zakaj pa ne!”
“Ne bi poklical teh, ki si čez zimo prevajal zanje? Te računalničarje? Ne rabijo več?”
“Rekli so, da bojo poklicali!”
“Eno leto si že brez penzije,” se je zaslišalo s kavča. “Kupe denarja si vrgel skoz okno! Se ti zdi vredno metat denar skoz okno zato, da špilaš v hotelu? Če te nočejo niti v tisti firmi?”
“Projektno najemanje imajo!” sem skušal razložiti. “Verjetno bo zdaj oktobra spet kaj!”
“Penzijo moraš dobit nazaj, jebemti!” se je oglasilo s kavča. S fotelja samo: “Ja! Penzijo!”
“Kaj naj?” sem rekel in odkrižal noge na kolenih, ker je trajna še kar grdo gledala, češ, tule je na robu eksistence, pa ima prekrižane noge kot kak lord. “Lahko se sklicujem na to, da me po osemnajstih poskusih menda lahko spusti, sploh ker me niti sprašuje ne več …”
“Kaj pa tista pritožba, ki si jo pisal na dekanat, kaj je z njo?”
“Ponavljajo, naj to zadevo reši oddelek! Kaj naj naredim? Naj jim uletim na sestanek, njihova beseda proti moji?”
“Še enega leta ne smeš zapravit!” se je slišalo s fotelja. S kavča je trajna dodala: “Vpiši se na nekega hudiča v Ljubljani, magari izredno, bomo našli denar, samo da dobiš penzijo nazaj! Vpiši kak jezik …”
“Zgodovino?” sem mrmral.
“Na zgodovini je statistika,” se je slišalo s kavča. “Se boš zajebaval s statistiko, boš spet hodil na Otok vsak teden? Lojzek je umrl, h komu boš hodil?”
“A na primerjalni te izredno ne morejo vzet?” je reklo s fotelja.
“Nočem izredno na primerjalno!”
“Butl!”
“Na oddelku ne dovolijo …” sem zinil.
“Butl!”

*

“Ne hodite več sem, kolega! Veste, da je v primerjalni litrarni vedi prostor samo za izbrance?”
“Ste povedali že leta 1994!”
“No, držite se tistih vaših pesmic! Saj to radi počnete?”
“Rad …” sem mrmral, vedoč, kam merijo glasilke Velikega Branilca Vede.
“S kitaro radi hodite okrog, slišim …”
Ha! Spomnil sem se na staro pesem Marijana Smodeta: praviš, da me več ne ljubiš, da med nama konec je, praviš, da ti je že dosti, ker s kitaro hodim le …
Verjetno je VBV slišal, sem tuhtal, da sem seminar na Postmodernizmu zagovarjal s svojo staro Adrio. Mazzinijeve Drobtinice, kultna knjiga moje generacije, so dobile svoj komad in takratni profesor asistent, ki je vodil seminarje in zagovore nalog, mi je celo pro bono uglasil kitaro.
“Da vam prihranim nekaj časa, kolega!”
Postal je eden največjih teoretikov primerjalne literarne vede pri nas, po zaslugi Adrie in Mazzinija pa ima tudi svojo alinejo v zgodovini slovenskega kantavtorstva. Zgolj suhoparno branje seminarskih mi nikoli ni ležalo, a dejstvo je tudi, da vsi predavatelji na oddelku niso bili pristaši kantavtoriziranja seminarjev. Imel sem torej srečo.
Ne sicer čisto povsod.
“Kolega, odnehajte, svetujem vam …” sem slišal Velikega Branilca Vede. “Pojdite počet kaj drugega, tule z vami izgubljam čas, vrtiva se okrog istih vprašanj …”
“Saj me sploh ne vprašate,” sem zinil. “Ko pridem, začnete zmajevati z glavo. Potem začnete govoriti, naj ne hodim več sem in mi vrnete prijavnico …”
“Škoda denarja, kolega!” se je glasil odgovor. “Saj si plačujete izpit, ne?”
“Plačujem!”
“Pojdite raje kaj pojest, da ne shirate sred hodnika!”
Že takrat bi lahko diplomiral iz loputanj vrat na oddelku, kamor sem skoraj tri leta poprej prišel izpolnit še eno alinejo s spiska življenjskih načrtov. Bila je tretja in predpredzadnja, za njo sta bili še služba in družina, a to se je slišalo kot očrt govora za kak tabor v Stični …
Nisem šel po stopnicah. Počakal sem na dvigalo.
PRITLIČJE OZIROMA NADSTROPJE NIČ …
Jebemti Filofaks! Evo ti na! Na! Na! NA!
Sredinci so kar švigali po avli, še dobro, da ni nihče videl. Avla je bila prazna, v pritličju ni tisti dan nihče čakal. Skakal sem in topotal, vil prst proti nebu, nato pa naenkrat pogledal proti izhodu in ugotovil, da se predolgo zadržujem v stavbi, ki mi očitno ne bo omogočila vpisa v višji letnik.
Trajna bo spet poskakovala, sem pomislil.

*

Mrzel poznoseptembrski mariborski veter ni nikomur prizanašal. Po Partizanski je bril kot hudič in rezal v kosti. A zdelo se mi je imenitno, smrkavemu romantiku: zapuščen in zlostavljen od literarne vede hitim skozi mesto, kjer še nisem hitel, a mi je vse že znano: ulice, hiše, celo napisi …
Partizanska, Koroška … sem momljal in si pokrival usta z roko, da bi mi veter ne odbril zob … kot iglo vsrknil je z večernim hladom, potem pa ga je bolel, bolel zob … sem slišal staro pesem Janeza Menarta. Nisem hotel igle, ne večernega hlada, ne bolečih zob. Hotel sem samo priti do Pedagoške fakultete. Čim prej.
La vita nuova … je dejal Dante. In jaz sem bil smrkav romantik … Dantejev naslov mi je zvenel kot na kožo napisan. Začel bom na novo. V drugem mestu. Z drugimi ljudmi. Kot sta pela Fliser in Šimek: “kar naenkrat prideš v tista zrela leta …” Imel sem se za zrelega, bil sem star enaindvajset in še nekaj drobiža. Kaj pa drugega: “Vse to sem že videl, vse preživel …” kot je pel Kreslin. Šimek. Fliser. Kreslin. Zrela leta. “Rad imam toto naše lepo mesto …”
Jeseni 1987 smo sedeli pred črnobelo televizijo v spodnji dnevni sobi družinske bajte. Tiste iste, kjer je, nadstropje više, deset let zatem rohnela trajna. Gledali smo Festival narečne popevke. Veselo jesen. Eden od voditeljev je bil Janez Škof. Ne ta iz Čomp, oni drugi. Recitiral je odlomke iz besedil. Komaj sem čakal, da bo nastopil Smode. Po Jožici prejšnje leto, ko je na Veseli jeseni pel Macek, Macek grdi pacek, komercialno pravzaprav ni imel več kam iti. Upal sem, da bo letos imel kaj boljšega in da bo mogoče zmagal. Janez Škof je svečano začel: “Drage, spoštovane frave, res ste lepe vse in zale, nč se ne bi brano vas oblin …”
“Klafrska pesem,” se je oglasilo izpod trajne, tedaj še manj sive in grozeče. “O oblinah pet na festivalu!”
Ampak vsi smo vedeli, da bosta zmagala Šimek in Fliser. O tem ni bilo dvoma, kot ni bilo dvoma prejšnje leto, ko sta Nace in Oto pustila konkurenco daleč za seboj s popevanjem o najlepši deželi Sloveniji. “Res prov tam, kjer zibelka je tvoja stekva, zares samo s zmerej duma …”. Kako naj bi letos sfalil mariborski duet z refrenom: “Rad imam toto naše lepo mesto, o moj Maribor, v srcu si mi ti, rad imam te ljudi, pozdrav domači …” In: “Tu pod Pohorjem je zrasel mamin sinko v moža!”
“Joj, kako lepa pesem!” je vzdihovala stara mama, sicer celjski lokalpatriot. “Bo to izšlo na kaseti?”
Naslednji teden sva bila v mestu in iskala kaseto Popevka vesele jeseni 1987. Ko je prodajalka z veselo gesto kaseto potegnila s police, je stara mama vprašala z resnim, skorajda vzgojnovarstvenim glasom poljubne tovarišice iz VVZ Tončke Čečeve, kjer kot računovodkinja ni nikoli delala: “Je gor una od Šimeka in Fliserja?”
Prodajalka je odprla kaseto: “Ta prva na A-strani, gospa!”
“No, Tejček, a boma vzela?”

R-10872617-1505715982-4243.jpeg.jpg

Na vse to sem mislil, ko sem tistega jutra hitel po Partizanski. Prejšnji dan je bil pri meni gimnazijski sošolec s svojo spremljevalko, ki je živela v Mariboru, on pa je tam študiral. Razložila naj bi mi, kako pridem od železniške do Pedagoške.
“Vzemi petko, avtobus!” je vztrajala ona, on pa: “Ne ne, peš bo šel!”
Pred menoj sta razgrnila zemljevid Maribora. “Vidiš, tule je železniška, tamle gor pa faks, na koncu Koroške, a vidiš?”
Pa vidim, nisam valjda slijep, sem slišal v glavi odmev kot nekakšen citat iz Alana Forda. Ulice so se mi zdele znane celo z zemljevida. Razlagala sta mi, jaz pa sem tudi brez tega vedel, kako bom prišel tja.
Za nosom bom šel.
Ko sem, pešec, brzel po Partizanski, sem tuhtal: če morebiti zaidem, bom izkoristil tisti “pozdrav domači” in vprašal, gotovo mi bojo povedali.
Pa ni bilo treba. Šel sem za nosom.
Veter je šel za menoj, pa pred menoj, pa okoli mene. Slišal sem Donovana, kako poje:

V hladnih dolgih urah, ko ne vem, kaj bi,
s tabo bi
rad v zavetju toplih misli bil.
Vsepovsod te čutil in ti roko dal,
ampak žal vem, da lažje veter bi ujel.

Meni ga ni bilo treba, ponudil se mi je kar sam. Prvi vtis Maribora: veter. Dober vtis, to mi je bilo všeč. “Maribor i ja se volimo tajno,” sem v glavi parafraziral Arsena Dedića. Zagotovo bom prišel do faksa, slej ali prej.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.