Važno je ne zgrešiti bistva

Piše: Tanja Jerebic

Prejšnji teden sem iskala v knjižnični bazi naslov neke knjige za izposojo. Med vsemi prostimi izvodi je bil najbližji na voljo v knjižnici Hoče. Ker sem imela v mestu opravek, sem menila, da lahko mimogrede skočim še tja. Lepo vreme vabi kolesarje k akciji, zato sem jo rezervirala, ne da bi preverila kilometrino med začetno in končno točko, sicer je ne bi! Izkazalo se je, da je pot precej daljša in bolj zamotana, kot je obetal Googlov zemljevid. Vmes sem se izgubila, se vozila po trati s krtinami nad hitro cesto v skrbi za lastno varnost in se odpeljala proti Slivnici. Predvidevam, da sem prekolesarila vsaj 30 km ali več …

Radovednost
Radovednost, Foto: Tanja Jerebic

Gre za uveljavljenega avtorja, čigar tekste po malem prebiram že od srednje šole in so temu primerno pospremljeni z oglaševanjem, kajti za večino knjig sploh ne vemo, da izidejo … Takrat sem kupovala neko revijo za oblikovanje, Ars Vivendi, izhajala je enkrat mesečno ali štirikrat letno, ne spominjam se točno. Mogoče sem hotela slediti trendom, še verjetneje me je zanimalo, v čem je keč sodobnega oblikovanja, zame je smisel zelo pomemben … Revija je imela navito ceno. Škoda mi je bilo razmetavati denar, zato sem v Konzorciju raje kupovala izvode starih letnikov kot tekočih, bili so občutno cenejši. V eni od njih je bila smešna zgodba in jaz se rada smejem … Po tem sem si najbolj zapomnila revijo. Temu se reče zgrešiti bistvo …

Knjižničarja sem povprašala, ali bi knjigo lahko vrnila kje v mestu, vendar me nista uslišala. Lahko sicer poskusim, a je v realnosti bolj malo možnosti, da bi drugi vračali mojo bero. Tako sem se znašla v čudnem položaju, če naj odidem brez knjige, sem brcala vso pot zastonj, v nasprotnem primeru lahko rečem, da sem bila solistka na knjižnem maratonu. S slabo vestjo sem stlačila knjigo v torbo. Med odklepanjem ključavnice pred drugo četrtino dirke se me je polotil cinizem do lastnih želja; »Upam, da mi bo ’juha’ vsaj teknila«, sem pikro pripomnila pri sebi.

Radovednost
Spomin na radovednost, Foto: Tanja Jerebic

Na splošno veliko prekolesarim, vendar se mi je tura zdela prehuda, ni hotela potekati po načrtovanem planu; mimogrede se bo v štirih etapah raztegnil na 50 do 60 km … Ne vem, kaj sem pričakovala od zgodbe z nesrečno juho, najbrž sem upala na razjasnitev tistih delov svoje preteklosti, ki jih še danes ne razumem. Najbolj me bolijo zamolčane mi skrivnosti. Tako zgleda radoveden človek; brca brca, dokler se popolnoma ne zaplete. Radovednost ga prižene v skrajno nepredvidljivo situacijo, ki si je niti v sanjah ni zamišljal. Težko bi ji pridali globlji pomen od tega, da jo zanima, kaj se bo zgodilo potem.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.