Duhovi: Dobri duhovi prošlosti

Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2018

IMG_20180922_0002

Duhovi: Dobri duhovi prošlosti, Croatia Records, 2018

Priznajmo, kot pravi Boris Bele o pesmi A boš zraven svojega benda Duhovi: časi so pravi, za revolucionarno pesem namreč. Pesmi sicer ni na prvi plošči Duhov, ki je zdaj pred nami, bržčas tudi zato, ker bi deviirala od jezikovnega (slovenščina singla in hrvaščina plošče) in tudi siceršnjega koncepta plošče; na plošči so njeno že omenjeno konotacijo Duhovi popeljali v še zanimivejše, tematsko širše avtorske vode. Priznajmo tudi: časi so pravi za bend, kot so Duhovi. V generičnosti in vedno hujši povprečnosti tega, kar nam ponujajo množični mediji, Duhovi delujejo kar nekako odrešujoče in zaradi razumljivih referenc jim je vsaj nekaj medijskega prostora zagotovljenega, njihova glasba pa je takšna, da lahko brez večjih zadržkov trdimo, da letos boljše rockovske plošče v našem (širšem) prostoru bržčas ne bo. In kaj nam vse to pove? Da se bo veselic, čag in fešt vajeni novodobni poslušalec ob Duhovih moral počutiti vsaj nelagodno, če že ne kaj več, kar je seveda sijajno – črna, sarkastična duhovitost Beletovih besedil in tudi glasbe udari ravno na ta živec, kar se dandanes redkokdaj zgodi, prav tako pa te glasbe ne bo moč odpisati zgolj z “intelektualizmom”, kar se v medijih tako rado zgodi, ko kak ustvarjalec meni, da si poslušalec zasluži še kaj boljšega kot kliše. Iz več razlogov. Najprej zato, ker je odigrana zelo dobro, nato zato, ker na “nedeljsko” populacijo Duhovi itak ne cikajo, potem pa še zato, ker Beletu in druščini najbrž precej dol visi za tako ali drugačno označevanje.

Album je, kot rečeno, narejen v hrvaščini, a mislim, da se to pot ne bo našel kdo, ki bi trdil, da Duhovi zato niso (tudi) slovenski bend: vse take in podobne deklaracije smo že videli in preživeli. Izšel je pri založbi Croatia Records, videospot in pesem Tvoja mama to radi pa je že nekaj časa na voljo na You Tubu, kjer si lahko ogledate tudi A boš zraven.

Duhovi, kjer poleg Beleta (vokal, kitara) igrajo še kitarist Luka Vehar, basist Miklavž Ašič (pristaši Buldožerjev ga že poznate) in bobnar Žiga Kožar, so napovedali tudi vinilno različico plošče, dodali so celo, da so si album zamislili v tem formatu. Ko poslušamo ploščo, je precej jasno, da kar kliče po LPju, Duhovi pa so to z razporeditvijo pesmi na zadnji strani “digipacka” tudi sami nakazali.

Glasbena podlaga albuma temelji na bluesovskem rocku, sicer pa Bele v svojih pesmih ne prizanaša “duhovom” današnjega časa. Če je uvodna pesem Tvoja mama to radi sarkastičen opomnik rosno mladim iskalkam instantne pozornosti (in na družabnih omrežjih je takšnih iskalk in iskalcev vse polno), je Tko sam ja imenitna samoironija in satira na “sleherništvo” v času vseh možnih “iskanj svojega jaza” in “duhovnosti”, ki se na koncu izkaže za plehko izkoriščanje. Za Savršeni sprovod je sam avtor povedal, da gre za pesem, napisano z “obratne perspektive”; mrtvec opazuje svoj čudoviti sprevod in se mu dobro zdi, kako popolno je vse skupaj. “Za takav sprijevod – vrijedilo je živjeti!” se navdušuje truplo – in kaj hočete še več v časih, kjer šteje prestiž! Sjedim, ležim je spet zabavna samoironična pesem o “dveh mojih najljubših položajih”, kot pravi Bele, res pa je, da bi se dalo naslov zelo aktualno prestaviti v širši družbeni kontekst, kar je pravzaprav rdeča nit vseh pesmi na albumu. Ko poslušam pesmi, kot sta Imam sve – hoću još, ki zaključi “stran A” in Usamljenog jahača, ki uvede “stran B” (lahko pa, da bodo Duhovi na LPju tudi kaj spremenili), tuhtam o prefinjeni družbeni refleksiji, ki v t. i. “mainstreamu” (karkoli že to pri nas je) redkokoga še zanima in če obstaja, obstaja v obliki klišejskih gostilniških vicev, kar se vidi tudi na nekaterih redkih literarnih razpisih, ki se še ukvarjajo z dvigom ravni tovrstne angažirane izpovedi, prefinjenost pa je šla drugam. Tega se zavedajo tudi pri Duhovih in v pesmi Tako više ne ide se vračajo k mentalnemu “semnju ničevosti” današnjih družbenih vprašanj. Pesem se zdi nekakšna dopolnitev buldožerske pesmi Žene i muškarci, sledi pa ji bržčas osrednja in najboljša samoironična pesem na plošči, Pokvareni starci. Ne samo, da Bele jasno pove, kdo noče postati, kot je tudi že namignil v pogovorih ob izidu plošče, pesem dejansko funkcionira kot povzetek današnje družbe na več nivojih od dviga starostnega praga za upokojitev naprej. Sarkastično-angažirani podton pesmi je naravnost imeniten in ko Bele poje: “… mi još ne mislimo umrijeti (…) Naš svaki novi dan / nije bogom dan / naš svaki novi dan / vama je ukraden / opljačkan …” ima dobro dvojno pozicijo interpretacije, ki jo izkoristi. Mlade generacije imajo vsakogar, ki je čez 50 (ali celo čez 40), bolj ali manj že za starca, po drugi strani pa se vsak zase lahko odloči, kakšen ne bo v svojih zrelih in nato tudi poznih letih. Če se seveda zna ali hoče. “Starec” je namreč zlasti stanje duha.

Tudi “dobri duhovi prošlosti” so stanje duha, nekakšna dežurna vest, ki je nujna, a ne na način žuganja, pač pa z bolj učinkovitimi opomniki; spomnimo se Dickensa, ko se nad Scroogea spravijo tisti duhovi in mu pokažejo, kakšen je. In ne pozabimo tega Dickensa! Zdaj, odkar imamo svoje “dobre duhove prošlosti”, bo to dobra preizkušnja. Marsikdo bo na njej padel. A “najjači ostaju”, kot je svojčas zapisal neki drug slovenski kantavtor. In tudi to je treba razumeti na pravi način: najjači po duhu, taki, ki jim mentaliteta dandanašnjika ne sede, s katerimi dobri duhovi prošlosti ne bodo imeli veliko dela. Še dobro, kajti veliko več je onih drugih, ki jih še kako potrebujejo!

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.