Feri Lainšček: Prvotnost, poema o ljubezni

Piše: Matej Krajnc

IMG_0739

Mladinska knjiga 2018, ilustriral: Jure Engelsberger, spremna beseda: Darka Tancer Kajnih

V drugi izdaji Prvotnosti, ki jo je Feri Lainšček naslovil “poema o ljubezni”, gre pa pravzaprav za poetično prozo, “starodavno zgodbo” ali “skrivnostno pripoved”, kot je zapisano na platnicah, je njegovo izklicevanje izročila izbrušeno do potankosti. Ni čudno torej, da jo je označil kot “knjigo svojega življenja”, kot knjigo torej, ki verjetno še vedno ni do konca izpisana, ampak duh Njo še tli in kliče po novih pretuhtavanjih in ubeseditvah.

Kar mi je prišlo na misel najprej, ko sem pred leti bral prvo različico in o njej pisal, je “starodavni ep”. Skrivnostni islandski epi, zgodbe ameriških staroselcev, stara epika nasploh, ki ima značilne zarotitvene poteze, nekaj, kar se bere kot molitvenik, a ne kot “knjiga religije”, pač pa kot “knjiga zgodovine” in “knjiga skrivnosti”. Oboje pričujoče delo prav zagotovo je, čeprav je “zgodovinski” faktor v tem primeru najbrž najprej “pisateljski” faktor: pisatelj ustvari svojo zgodovino in nam jo predoči skozi zgodbo in skoz jezik. Venomer je osrednja figura njegovega peresa človek, kar naj ne bi bilo tako osupljivo, pa vendar gre pri Lainščku za posebnega človeka; za človeka, ki obstaja skoz duha in se uteleša skoz duhovno dimenzijo ljubezni z vso njeno lepoto in tragiko (ta slednja se je izkazovala predvsem v prvi različici pričujoče poeme). Tudi to naj ne bi bilo pravzaprav nič posebnega, če pri Lainščku ne bi obstajala posebna presežnost jezikovnega in splošnoduhovnega poistovetenja s protagonistko, z Njo, ki ga že od romana Skarabej in vestalka, kjer se prvič pojavi kot (recimo temu) alter-ego, po lastnih besedah “obseda”. In kako lahko obstaja ta “duhovna dimenzija ljubezni”, pri Lainščku pravzaprav osrednja bivanjska entiteta? Skoz dušo. Pa smo pri ključni besedi pričujoče poeme.

Pradavnina in sodobnost se tudi dandanes v človeku srečujeta na najrazličnejše načine. Kaj nam je prinesla civilizacija? Malce manj privinskosti in “robatosti” zagotovo, davni človek je razmišljal drugače, drugače se je odzival na to, kar ga je obdajalo, a srž je ostala pravzaprav ista. Bivanjsko jedro torej. Čutenje, kot pravi sam pisatelj. Pove tudi, da je usodo deklice Njo prevedel “iz jezika pradavnih magov v literarno govorico”. Prav gotovo je to prevajanje spodbujalo tudi okolje, v katerem avtor ustvarja, skrivnostna in mistična ravnica z meglicami in pradavnino v zraku. Sliši se romantično, a ustvariti sodobni literarni jezik za usodo deklice Njo je navkljub vsemu tudi in zlasti trdo delo, ki pa se mu pisatelj, kot kaže tudi njegov avtorski curriculum, nikoli ni izmikal. Nasprotno.

Glede na vse povedano, tudi na vplive analitične psihologije (Jung) in vse ostale vplive, ki so sooblikovali pričujočo poemo, gre verjeti pisatelju, ki pove, da je Prvotnost treba brati brez teže racionalnosti, ki nam v dandanašnjih časih tako rada zamegli dojemanje doživljanja onkraj tega, česar se lahko oklenemo. Odprto dušo potrebujemo torej, če uporabimo ključno besedo knjige. In bralci prve različice ugotovimo tudi, kako je pisatelj tokrat zaključil svojo poemo. Avtorica spremne besede konec opiše kot “pomirjujoč” v primerjavi s prejšnjim tragičnim. Liričnost Lainščkovega jezika prenese oba konca, kot smo ugotavljli že ob branju pred poldrugim desetletjem, a prav komparativno branje odkrije še nekaj drugih “novih” značilnosti. To si lahko seveda privoščimo tisti, ki radi grebemo ali moramo grebsti po besedilih, in veselja tistim, ki bi to radi storili sami, seveda ne bomo jemali. Recimo samo to, da se velja Prvotnosti lotiti znova in znova v obeh različicah, in dodajmo še drzno misel, kakšna bi poema bila zapisana v kakšni od starodavnih verznih tehnik, kar bi lahko tvorilo še tretjo različico. Seveda je to zgolj tiho tuhtanje, ki pa morda dotični poemi daje še dodatno težo in opcijo; Lainščkov jezik je namreč tak, da to omogoča, poema je tako subtilna, da omogoča vedno vnovično pretuhtavanje in v času instantnih “refrenov” vsakdanjosti pomeni dragoceno berilo za razmislek o dejanskih bivanjskih vrednotah. Ko jo preberemo, se “notranje potovanje” šele začne.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.