Piše: Matej Krajnc

Modrijan, 2018

Gandhi: Avtobiografija, prevod: Uroš Kalčič, spremna beseda: Andrej Ule

“Zgodba o mojih eksperimentih z resnico” – tako podnaslovi Gandhi svojo avtobiografijo in težko bi jo pravzaprav naslovil bolje … in skromneje. Bili so eksperimenti z resnico (Resnico); nekateri so se končali uspešno, nekateri manj, protagonist pa se je tega v polni meri zavedal. A kljub temu ni odnehal; vsaj v teoriji je postal ena ključnih osebnosti sodobnega sveta (nalašč ne bomo zapisali: “20. stoletja”), praksa pa je imela spodbudna poglavja, ki so ostala in obstala, tudi v opomin, da se mora Gandhijevo eksperimentiranje nadaljevati ne glede na instantno, materialistično in vodljivo naravnanost človeške mentalitete, ki Resnico enači z materialnim, vodje pa, ki jih išče in jim sledi, največkrat nimajo niti osnovnih etičnih vrlin, kaj šele, da bi se na kakršenkoli način približali osnovnim idejam “Velike duše”.

Pričujoča knjiga je nova izdaja dela, ki smo ga lahko brali že pred osmimi leti, v izvirniku pa je izšlo v dveh delih, leta 1927 in 1929. Gandhi zajame obdobje od rojstva l. 1869 do nekje leta 1920, ko knjigo sklene z besedami: “Ko se tako poslavljam od bralca, vsaj za zdaj seveda, ga naprošam, da se mi pridruži v molitvi k Bogu resnice, naj naju obdaruje z ahimso v duhu, besedi in dejanju.” Vsekakor pa so najpomembnejše besede v knjigi zagotovo tiste, navedene tudi na zadnji strani ovitka (ki lahko v luči “novega reda” sveta delujejo tudi nadvse utopično): “Da bi lahko človek pogledal naravnost v oči vesoljnemu in vseprežemajočemu Duhu resnice, mora znati ljubiti najnepomembnejše bitje enako kakor sebe.” In če pomislimo, da je bil Gandhi najpomembnejši sodobni tvorec filozofije miru in resnice, da je imel duhovno moč, s katero je svoje sovražnike spreminjal v zaveznike, da se je uspel upreti celo kolonialistični Kroni, je branje pričujoče biografije še toliko bolj zanimivo brskanje po Gandhijevem življenju in njegovi drži, zanimivo in pomembno zlasti za razmislek o tem, koliko lahko v vedno bolj razčlovečenem svetu 21. stoletja nekolikanj znaveličani in deziluzionirani slehernik dejansko naredi za to, da bi se stvari spremenile. Tudi v Gandhijevem času so obstajali bogataški konglomerati, vojne sile, zagovorniki ognja in meča, velja pa se vprašati, v koliki meri se v tehnično vedno bolj naprednem svetu da skrhati vsaj meč, če ne že ogenj: ta bo bržčas vedno bruhal s to ali ono stopnjo intenzivnosti, kar nas uči zgodovina že od pradavnine, in v teh tisoč in tisoč letih se je zvrstil že marsikateri “Gandhi” … kako pa se ohrani dediščina takih drznih mož, je drugo vprašanje.

Brezplodno bi bilo na tem mestu obnavljati Gandhijevo biografijo ali se spuščati v podrobnosti njegove filozofije; nekaj tega je v spremni besedi opravil že Andrej Ule in priporočljivo je, da berilo v roke vzamete sami. Ko sem (znova) bral pričujočo knjigo, so mi pred oči prišle nekatere epizode iz (popularne) glasbe 20. stoletja, ki je, vsaj v šestdesetih letih, jako in gorko zastavilo svoj nenasilni boj, a “navaronski topovi” so, kot vemo, govorili glasneje. Kljub temu je filozofija miru in nenasilja prinesla nekaj pomembnih rezultatov … in nekaj dobrih pesmi. In ravno letos mineva petdeset let, odkar se je Lennon na “belem albumu” Beatlov spraševal o smislu bojevitih plati revolucij, še nekaj več, odkar je Phil Ochs pel, da “ne bo več marširal”, in ko pomislimo na nenasilno spreminjanje sveta, prideta na misel vsaj še Mandela in Martin Luther King, ki sta oba, kot Gandhi, plačala visoko ceno za svojo držo. Vendar pa bi vsi trije povedali, da se je splačalo, če je vsaj drobec padel na plodna tla. Tisti drobci, ki so padli, so bili in ostali pomembni. In na koncu iz že navedenih najpomembnejših Gandhijevih misli odmeva tudi tisti rek, ki ga je izustil krščanski mirovnik iz Nove zaveze, tolikokrat zlorabljen s strani tistih, ki naj bi njegovo besedo širili in živeli naprej: “Karkoli ste storili kateremu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili!” Gandhi je z (R)resnico eksperimentiral z védenjem, da gre dejansko za eksperiment in bržčas z upanjem, da ne gre zgolj za eksperiment. Well, upanje umre zadnje, pravijo.