II.

Želvice!
To mi je najprej padlo v oči, ko sem stopil v prostore mariborske Pedagoške fakultete. Velika avla in želvice.
Akvariji.
Tole je torej … Tule bom …
Emmm …
Duhovni guruji bi rekli: nov začetek. Mali je potem, ko je v prestolnici zajebal, kar se je dalo, dobil novo možnost. Kupil si bo dve želvici in se utaboril v avli.
Fokus, človek, fokus!
Z očmi sem iskal smerokaz za študentski referat. Vpisati se bo treba, vendar nisem vedel, kako in kaj. Doma so rekli, naj se najprej pozanimam, potem pa bojo dali keš. Itak sem se vozil, trajna ni mojega študija v Mariboru videla nič drugače. Vožnja. Če se lahko drugi, se boš tudi ti.
“Dobro premisli, kaj boš vpisal! Slovenščino mogoče, kak tuj jezik … Še dobro, da boš tu imel pedagoško smer, greš lahko potem takoj učit …”
Okej, nič ne rečem, leto 1997 je bilo še predevropsko in predkrizno, če bi končal v štirih letih, bi me vrglo ravno na začetek novega tisočletja, takisto še predevropskega in predkriznega. Mirni časi torej, ki niso trajali preveč dolgo. Dovolj za temeljit študij, če bi bilo seveda vse po načrtih, a premalo za “celjskega Smolarja” …
“Da te ni sram!”
Tega vzdevka sem se znebil šele leta 2002, ko sem izdal ploščo Vse pesmi so tihe z uglasbeno poezijo. Prej pa deset let …
“Ti si veseljak!”
“Boš zašpilal eno od Smolarja?”
“Znaš Zlo počas?”
Leta 1990, ko je bila osnovna šola za menoj, sem dokončno opustil misel na to, da bi bil kdaj Matej Pogorelić. Ali pa Wolfgang Amadeus Krajnc. Klavir mi ni šel, takrat sicer še nisem vedel, zakaj. Trudil sem se tam nekje od prvega razreda osnovne šole; mamina teta je zelo navijala, da bi znal kak inštrument in bi potem uglasbljeval svoje pesmice.
“Nauč se klavir, ko ga mamo doma!”
Doma smo imeli tudi druge reči – mati so imeli multiinštrumentalistično nrav in poleg klavirja, starega Petrofa, smo imeli harmoniko, nekaj blok flavt, kasilofone, metalofone, triangel in star harmonij. Ko sem bil star sedem let, sem rekel, da bi šel v glasbeno šolo, “tak ko druge sošolke!” Trajna je dejala, da je brez veze, da hodim v glasbeno, če pa ona uči klavir, raje tisti čas porabim za branje, mogoče za kak tuj jezik. Čez leto in pol me je družinska prijateljica začela drilati nemščino, kako leto pozneje še francoščino. Če vštejete obligatorni verouk (“da boš vedel, kje je boh doma!”) in poznejše inštrukcije matematike, sem imel teden kar lepo zapolnjen. Klavir je prišel nekam vmes – s prekinitvami.
Začelo se je s prvo lekcijo iz Beyerja. Mamo sem prosil, naj me namesto tistih dolgočasnih not, ki jih nisem nikoli pogruntal, nauči kako popevko. Mrtvo reko mogoče, Ein bisschen Frieden ali pa kaj od Freddyja Quinna. Stara mama je na klavir igrala Die Gitarre und das Meer pa Ganz in Weiss Roya Blacka, pa Ach, du lieber Augustin … “Jimmy wollt ein Mädchen lieben!”, je odmevalo po hiši. Kaj se bom zdaj ukvarjal s teorijo!

Moraš znat osnove, sem poslušal. In sva začela z Beyerjem. V naslednjih osmih letih sem prišel do dvaindvajsete vaje. Ustavilo se je, ko je bilo treba vključiti obe roki. Frustrirano sem nabijal tiste note, ki jih še dandanes ne znam brati, in čakal … vmes so prišli Elvis, Plattersi, precej jazza, progresivni rock … Jaz pa sem, namesto da bi se ukvarjal z Zadovoljštino Johnnyja Štulića in Nemoj da ideš mojom ulicom Riblje čorbe, tolkel tri note iz Beyerja. Nato je bilo dovolj. Pianist ne bo, so rekli. Teta je bila malce žalostna, češ, ne bo znal inštrumenta. Hotel sem biti trobentač, kot Satchmo. Trobente doma nismo imeli.
Nauči se najprej osnove, sem poslušal.
Ha!
Odločil sem se, da bi rad bil Elvis. Zavzdihnili so, domači, in iz garaže privlekli kitaro.
Lej no, lej …
To tudi imamo doma?
Stara Adria je bila videt nedotaknjena, ležala je v lepi usnjeni torbici. Mati so si jo konec šestdesetih kupili, ker so na šoli tuhtali, da bi poleg klavirja in violine uvedli tudi učenje kitare. Začela se jo je učiti, pa potem ni bilo nič iz tega.
Ampak moraš si jo prislužiti, je rekla. Klavir si dobil zastonj, kitaro si pa lahko kupiš.
Vzgojno. Fer. Se mi je takrat zdelo. Častitljivi prednici sem rekel, da lahko nekaj malega oddrobi od mojih honorarjev, ki sem jih takrat dobival za občasne objave pesmi in zgodbic. Pa bil je ravno konec osemletke in sem dobil še honorar za pesniško zbirko, ki sem jo izdal pred koncem šole. Moja druga ciklostirana knjižica je vsebovala tudi prozo in prodalo se je malo več kot 500 izvodov, kar je pomenilo moj komercialni vrhunec, ki ga še vedno nisem presegel.
Hotel sem biti Elvis. Kupil sem si kitaro.
Kaj pa zdaj?
Kako se igra kitaro? Videl sem, da je Elvis z eno roko držal kitaro za vrat, z drugo pa mlatil po strunah, da so se, reve, trgale.
Poskusil sem, ampak ni se slišalo kot Heartbreak Hotel. Bolj kot kakofonija.
Povedali so mi, da moram znat “prijeme”. Po vratu se gre gor in dol. Ni tako enostavno.
Vraga, kitara me je razočarala! Ni bil že klavir preveč zakompliciran? Tam je treba vedet, katero tipko udarim, tule bom moral pa gruntat strune …
Vsaj Love Me Tender, no …
Nič.
Vsaj Mrtva reka?
Nič.
Zapletlo se je že pri “Starec je govoril mi …”. Melodija je šla drugam.
Jebeš še reko, mrtvo ali živo!
Uh!
Za to pesem sem imel “soft spot”. Prvič sem jo slišal, ko sem 29. novembra 1982 bil sprejet v pionirje. Pel sem v cicibanovskem zborčku, oče je ponosno sedel med drugimi starši in naenkrat se je, ko smo odpeli Lepo je v naši domovini biti mlad, Ob tabornem ognju in Šivala je deklica zvezdo,
pred nami pojavil dolgolasec s trajno, ki je začel na kitaro brenkati Mrtvo reko. Dolga leta sem mislil, da je bil to “the man himself”, Smode, ki nas je, učence OŠ Veljka Vlahovića, počastil s svojim nastopom. V resnici je bil učenec, osmošolec, ki je nalogo dobro opravil, nam pa dal zagon, da smo potem odpeli še Za vasjo je čredo pasla, in potem je prišel še zborček višje stopnje, ki je naštudiral Bilečanko, Računajte na nas, Druže Tito, mi ti se kunemo, Zemljo moja in Jutri gremo v napad, nakar smo spet prišli mi in zapeli Jugoslavijo, neuradno jugoslovansko himno, ki sem jo poznal že s plošče Ladaric.

Po uradni pionirski ceremoniji smo dobili hrenovko, žemljico, princesko pa je zaradi mojega želodca, ki se ni dobro razumel s smetanastimi rečmi, pojedel oče, zaradi čira tudi na bojni nogi s temi priboljški. Ampak samo enkrat postaneš pionir in what the hell! Pojedel je princesko, bruhal in potem je bilo vse v redu.
Seveda sem ga takoj zagnjavil za Mrtvo reko.
Kdo to poje, tati? Imamo to doma?
Oče mi je nato razložil, da to poje Marijan Smode in da sem ga že videl, istega leta, ko smo po TV gledali prenos tistega, kar je ostalo od festivala Slovenska popevka. Mrtvo reko pa dobiš za božič, prav? je dodal in si tistih 250 metrov do doma žvižgal to melodijo.
Božič je prišel, Marijo in Jožefa so spet nagnali v hlev, nas pa na kavč v dnevni sobi, kamor je Dedek Mraz prinesel lepo črno ploščo To je moja pesem. Marijan Smode je na njej imel karirasto srajco in kitaro z znakom za mir in svetlečimi črkami MARIJAN. Poleg Reke in znamemnite Belinde je na svoj dolgometražni prvenec uvrstil še Še pomahal ni z roko, zmagovalko festivala popevk, Cajt ženitve, ki je pobrala nagrado na Veseli jeseni, in je najprej izšla na singlici pri Helidonu skupaj z Renato Brumec, potem pa še s Pomahal pri ZKP RTV Ljubljana, pa Jaz in moja dama, “šifrerjevsko” zabavljico s prvega singla (1981), med nekolikanj progresivnejšimi pesmicami pa so vsaj po aranžmaju bile (razen Reke) Ali me slišiš (Marija), Naša soseda in In mislila sva si. Vau, komad dolg pet minut, sem tuhtal ob tej slednji in se že videl na podobni plošči: Matej Krajnc – To je moja pesem.
Oče je pol leta zatem umrl. Prva Smodetova velika plošča je zame zato še vedno visokocenovna dragocenost … Tisto ubogo vinilko sva s sošolcem obračala in obračala. Zdaj preskakuje.

*

Leta 1993 je Adi Smolar izdal kaseto No ja, pa kaj. Takrat sem že kakšno leto igral svoje pesmi, najprej striktno iz lastnih knjižic in kar sem sproti pisal, težke balade o osamljenosti in vmes nekaj afroameriških duhovnih pesmi, ki sem se jih naučil s plošč New Swing Quarteta in Golden Gate Quarteta. Kakšno leto sem tudi že igral kitaro, le da ni nihče vedel. V gimnaziji me niso povabili v noben bend, zato sem se poleti 1992 s tisto staro Adrio zaprl v podstrešno sobo pri sorodnikih v Gornjem Gradu, mati pa so prosili, naj si dam dopovedati vsaj osnovo: tonika-subdominanta-dominanta (TSD). Nato je predme položila knjižico z akordi in začel sem z Love Me Tender. Ko se je poletje končalo, sem imel naštudiranih kakih 20 komadov s tremi akordi + en ali dva mola, po tehniki TSD pa sem jih sproti dodajal. V razredu smo imeli dva “glavna” kitarista, ki sta nosila kitaro v šolo in igrala med odmori, jaz pa sem takrat bil že globoko v Dylanu in Cohenu in sem se še pred omenjenim poletjem, nekje spomladi istega leta, naučil prijeti A-mol. Za več ni bilo časa. A s tistim A-molom sem napisal tri melodije in to je bil začetek “kantavtorskega obdobja”, ko nisem več samo tolkel na pisalni stroj in od konca poletja tudi na računalnik, pač pa se je začelo uglasbljevanje navideznih bolečin sedemnajstletnika. Umrl mi je oče, sem tuhtal, to je prag zrelosti. In potem je Grimm zaprl knjigo.