Piše: Tanja Jerebic

Polovica vseh bolnikov s sepso umre, sem prebrala v Večeru in številka narašča. Nič presenetljivega, če vemo, kako zdravniki neradi napotijo paciente na mikrobiološke preiskave krvi, urina, brisa materničnega vratu …

Bakterij tako ne iščejo:
– ne z rednimi odvzemi brisa, do katerih smo ženske upravičene vsaka tri leta, iščejo le predrakave spremembe,
– ne pri vnetjih sečil (gledajo le povišano vrednost nitratov itd.); na bakteriološki Sanford test nas napotijo s težkim srcem, le če se vnetja ponavljajo in jih sami opomnimo na to možnost, kajti cena se giblje med 30 in 40 €, zato raje na slepo predpišejo nove antibiotike, mogoče pa zadenejo pravo kombinacijo,
– ne s pregledi krvi; bakterije v krvi iščejo le, če dobimo napotnico za bolnišnično preiskavo.

Samoplačniški mikrobiološki pregled krvi ni možen brez napotnice, so mi povedali na NIJZ, ko sem klicala, če se lahko samovoljno testiram. V vsem svojem življenju in občasnih uroinfektih me niso nikoli testirali s Sanford testom. Prav tako ne pomnim, da bi me kdaj poslali v bolnišnico na krvne preiskave … Po prebiranju spletnih forumov si upam trditi, da nisem izjema.

Rezultat tako neodgovorne zdravstvene politike je, da smo Slovenci polni bakterijskih okužb, ki bi bile ozdravljive, če bi jih odkrili dovolj zgodaj, zato se prevesijo v kronične bolezni … Za večino svojih okužb sploh ne vemo, saj se je telo leta sposobno boriti z njimi, dokler imunski sistem do konca ne oslabi. Druga nerodnost iste politike je, da zdravniki predpisujejo antibiotike na slepo, zato bakterije mutirajo in postanejo nanje odporne. Če je torej kdo odgovoren za vse manjšo občutljivost bakterij na antibiotike, so zdravniki pravi naslov. Zakaj potem objavljajo članke o učinkoviti rabi antibiotikov z namenom osveščanja javnosti, če jih državljani dobimo le na recept! Objavljati bi jih morali zase, na primer v ISIS reviji, kajti pacienti potrošimo točno toliko antibiotikov, kolikor jih predpišejo. Navsezadnje so oni tisti, ki raje streljajo v prazno, kot bi paciente napotili na preiskavo, ki bi točno pokazala, s katero bakterijo so okuženi in na katere antibiotike reagira.

Pri starih okužbah se potem stvari razvijajo tako kot pri moji E. coli, ki mi je še vedno niso uničili; občutljiva je na vse antibiotike, ki so zanjo primerni, ampak v praksi se stvar vseeno ne pozdravi do konca. Tako se, medtem ko to pišem, še vedno razmnožuje … Mimogrede mi je zdravnica na NIJZ omenila, da so mi za povrh vsega predpisali napačen antibiotik, ki ni učinkovit pri enterobakterijah, primarno je namenjen za zdravljenje gram pozitivnih bakterij, kar E.coli ni … Na veliko ga predpisujejo, ker je med najcenejšimi.

Najlažje bi uničevanje bakterij demonstrirala z odstranjevanjem plesni. Dokler se na zidu pojavljajo sveže kolonije, jih je moč očistiti z alkoholnim kisom. Ko se preveč namnožijo in zagrizejo globoko v steno, jih lahko odstraniš le še z Varikino ali belilom na osnovi kisika ter drugimi agresivnimi fungicidi. Alkoholni kis ne zadošča več, razen če dan za dnem vztrajno postopoma namakaš steno z njim … Kadar se plesen desetletja zažira v omet, ne pomaga več nič, treba ga je odstraniti in zamenjati z novim.

Plesen je v resnici občutljiva na alkoholni kis in ta jo ubija, ampak v določeni fazi nanj ne reagira več, vsaj zgleda tako, ker z njo odstranjujemo samo zgornje plasti rašče, ne vseh. Ko se stena posuši se plasti plesni pod odstranjenim slojem množijo naprej. Preživele so in postale močnejše. Na tej stopnji se nahaja moja okužba … Temeljna razlika med prostorom in človeškim telesom vendarle obstaja. Prvega je možno z veliko denarja sanirati in v njem odpraviti vlago, torej pogoj za rast plesni. Medtem ko bodo naša telesa vedno nudila ustrezne pogoje zajedavcem. Tega se pač ne da spremeniti, zato bi bilo treba prilagoditi zdravstveno politiko in bolnike testirati na bakterije pravočasno ter jih zdraviti z ustreznimi antibiotiki, ne vsevprek. Med steno in telesom obstaja še ena razlika, ki prav tako ni zanemarljiva; zid največkrat brez težav zdrži oblivanje s kislimi snovmi, ledvice in jetra včasih ne, če jih predolgo obremenjujemo z antibiotiki ali z bakterijami, znajo odpovedati.

Sepsa je torej tista zadnja faza, ki si je človeštvo na civilizirani stopnji ne bi smelo privoščiti, da ljudem zaradi zastrupitve krvi začnejo odpovedovati vitalni organi. V večini primerov jo povzročajo prav kronične okužbe … Če strnem, naš zdravstveni sistem se z zdravniki vred požvižga na bakterije in na paciente. Prepoved mladim zdravnikom glede izdajanja receptov je najboljša šala letošnjega leta. Res je, še dolgo ne bodo sposobni tako precizno pomeriti mimo tarče kot stari mački.