Rade Šerbedžija i Miroslav Tadić: Imam pjesmu za tebe

Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2008

IMG_1072.jpg

Prvo dolgometražno diskografsko sodelovanje med Tadićem in Šerbedžijo je letos staro deset let. Leta 2010 sta posnela še en album, Ponekad dolazim, ponekad odlazim za taisto založbo, tale prvi pa je izšel tudi na vinilu in prav zanimivo je slišati, kako se pesmi Arsena Dedića in izbrane romske ter nekatere druge ljudske teme s področja bivše skupne države zlivajo v konceptualno domišljeno celoto.

Glasbeno podobo tvorijo Tadićeve kitare; osrednja v zvočni sliki je klasična kitara, to sliko pa nato barvajo najrazličnejši čopiči subtilnih akustičnih in električnih dodatkov. Edini drugi inštrument je Šerbedžijev glas, ki ga poznamo že iz zgodnjih sedemdesetih, ko se je leta 1975 proslavil kot šansonjer z izvedbo Ne daj se, Ines Arsena Dedića. Ta pesem iz Dedićeve zbirke Brod u boci (sam jo je posnel leta 1976 na plošči Otisak autora) je na novi plošči predelana v intimnejšo podobo, vmes je minilo skoraj štirideset let, kar se tudi pozna pri interpretaciji. Medtem ko ima izvirna izvedba nekoliko sentimentalen prizvok evropskega šansona sedemdesetih, ki morda malce spominja na tedanje posnetke Joeja Dassina in drugih šansonjerjev, je nova različica nekakšen “tomfrostovski nagovor Marthi”, monolog, ki ga Tadićeva glasbena podlaga spremeni v precej bolj tragično nostalgijo.

Takšne so tudi izvedbe Dedićevih pesmi Moderato cantabile, Djevojka iz moga kraja, Tvoje nježne godine in Takvim sjajem može sjati. Interpretacije šestdesetletnika dajejo ob minimalni podlagi tem besedilom nekakšen patos “velikega šansonskega testamenta”, podobno kot Arsenove izvedbe ob spremljavi klavirja Matije Dedića. Vendar Šerbedžijev globoki, skoraj prekurjeni glas na svoj način izraža več “utrujenosti od sveta” kot Arsenovi nekoliko povzdignjeni, tu pa tam skorajda liturgični recitali, ob katerih se zavemo “poezije kot izrekovalke absolutnega”. Šerbedžijine interpretacije nam ponudijo poezijo kot nekoliko bolj “bitniški” bivanjski faktor. To velja tudi za njegove interpretacije že omenjenih ljudskih tem, od Pilem pilem do Aoj Liko proti koncu plošče. Naslovna pesem je izpod peresa Zlatka Arslanagića (Crvena jabuka), predzadnjo, Oprosti, volim te pa je spisal hrvaški šansonjer Drago Diklić.

Naslovnica prikazuje Tadića in Šerbedžijo na obali, na pomolu, kot bi bila zatopljena v nekakšen zaupni pogovor. Čez dve leti sta svoj glasbeni (zaupni) pogovor nadaljevala.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.