Piše: Matej Krajnc

Anti, 2018 

Tom Waits in Bette Middler kot malce bolj prekajeni Bennett in morda Peggy Lee? Naslednik znamenitega albuma Small Change (1976) je bil leta 1977 oklican za “stagnacijo”, za nič posebej novega, zgolj še ena postaja, že slišano. Waits naj bi se od romantičnega orkestralnega barskega jazza za zgubljence (pa ne lepe) zares odmaknil šele po letu 1980, pravijo, ko je zapustil založbo Asylum in vstopil v novo, bolj eksperimentalno obdobje, a vendarle ni vse tako enostavno. Letos so ponatisnili “Asylumov šopek”, niz zgodnjih Waitsovih plošč, s katerimi je pred poslušalce stopil kot nekakšen večno zadeti Armstrong, poln zgodb o barabah iz stranskih ulic, ki je napisal nekaj pretresljivih balad, a svoja najboljša dela naj bi ustvaril šele kot eksperimentator, so dejali. A ob bolj podrobnem pregledu njegove zgodnje diskografije ugotovimo, da se je vendarle ves čas nadgrajeval. Poglejmo: prvi album je bil nežno countryrockovski z napako: bil je tudi bitniški … z napako. Drugi album je bil bitniški z napako: bil je tudi vsaj malo še countryrockovski. Tretji album je v živo pripovedoval dolge barske zgodbe, nekakšen standup z jazzovskim triom, ki pa je postregel s priredbo countryjevske “tovornjakarske” pesmi. Četrti album je v zgodbi kopenhagenskega pijanca združil avstralski folk z orkestriranim jazzom in poskrbel še za nekaj gangstrskih film-noir epizod ter barskih usod, kot bi jih pobral iz filmov Jamesa Cagneyja, Humphreyja Bogarta in Irme la Douce. Nato je prišla pričujoča plošča, ki je združila najboljše z zadnjih treh plošč in to še nadgradila, zlasti z dvema bitniškima epopejama, Potter’s Field in Burma Shave. A Waits je vedel, da mora naprej, zato je slovo od kerouacovskih junakov obeležil z venčkom Jack And Neil/California, Here I Come. Kljub vsemu še ni šlo za čisto slovo, saj jih je uporabil še na naslednjih dveh albumih, le da jih je postavil še na bolj razdrapan makadam in jih podkrepil z brezkompromisnim elektrificiranim bluesom – na plošči Blue Valentines razen v uvodni priredbi Bernsteina ne boste slišali orkestrov, na Heartattack And Vine, ki je zadnja v “zgodnjem nizu”, pa sicer orkester bo, a ga bo preglasil zvok hreščečega bluesa in presunljive ljubezenske izpovedi “jerseyjevski deklici”, ki jo je Springsteen polikal in ji dodal še eno, “delavsko” kitico. Whores, Bruce, ne girls! Pri nas so jo še bolj polikali Čuki, a kaj neki bi rekli dušebrižniki, če bi Čuki peli o kurbah z Osme avenije! Ali s kake zakotne slovenske ulice …

Na pričujoči plošči je Waits tudi prvič zapel v duetu, kot se to spodobi za klasične jazzovske pevce. Bette Midler morda ni prva izbira, ki bi vam padla na pamet – morda bolj Marianne Faithfull ali Rickie Lee Jones, pa vendar: delo je opravila zelo dobro, le da pesmi Never Talk To Strangers žal ne najdete pogosto na kompilacijah jazzovskih duetov. Kdo ve, čemu ne! In ko je Waits pel o Muriel in gospodu brivcu, so se nekateri že nasitili njegove “poze”. To je kmalu tudi sam odvrgel, a v zgoraj omenjenih epopejah si je dal duška in pokazal, zakaj Foreign Affairs ni zgolj postaja na poti. In ko si je v pesmi A Sight For Sore Eyes izposodil nekaj melodike iz The First Noel, se je verjetno zdelo, kot da otrokom prinaša darila Brdavs. A vse to je naredil, da si je naslednjič lahko izposodil Bernsteina in začel zaključevati svoje bitniško obdobje. Navsezadnje pa je silno lepo te pesmi spet dobiti na vinilu, čeprav manj analognem kot leta 1977. Ne, na Foreign Affairs ni nobene dolge pretresljive orkestrirane poezije à la Tom Traubert’s Blues, a pesem Potter’s Field je čisto nekaj drugega. Da o tesnobi iz Burma Shave ne govorim.