RADIATOR

Življenje je na dvajset reber,
pravijo prospekti.
Znotraj tega si prisklednik
ali pa oproda.
Jutro vedno zgodaj vstane
in prižge radiator.
In potem oči izklopi.
To je danes moda.

Riba se otre z limono,
ker ji je prevroče.
Mesec mine, kot bi mignil,
ker tako želimo.
Jutro vedno zgodaj vstane
in prižge radiator.
In nato morda še toaster
in morda še klimo.

Tino Rossi je osamljen.
Marinelo čaka.
Sam prekrižam še en datum
in sem zadovoljen.
Jutro vedno zgodaj vstane
in prižge radiator
in potem si rado misli,
da mu gre na bolje …

VALKANELA

Je bril veter, je bril.
Čolniče majal.
Kdo se je mednje skril
in z vrvmi ropotal?

Iz kozarcev na dolgih pecljih pil,
dame božal?
In se čudil, kaj vse stori
na tržnici poceni kupljena roža?

Kdo je počakal plimo,
da se je oglasila?
In brila kot veter in
iz istih kozarcev pila?

Pa se zdi, pa se zdi,
da se sliši zvon iz pristana …
Zjutraj bo proč prišlo
vino in morska hrana …

LAMA

Pljunem v travo, ker znam.
Uglasim se na odprti G.
V javnosti si odpenjam plašč.
Čakam, da kdo prepove.

Eno je biti lep.
Drugo je vnovčiti to.
Eno je imeti slog.
Drugo pa zgolj telo.

Iščem nasvete povsod,
kjer je še ostalo kaj šip.
Zjutraj zajtrkujem N. N.
Zvečer povečerjam VIP.

Eno je biti lep.
Drugo je vnovčiti to.
Eno je imeti slog.
Drugo pa zgolj telo.

Krožim, ker to pač znam.
Pljunem, ker ne boli.
Kdo pa ve, ali trava
čuti več od ljudi?!

ADVENTNI KOLEDAR

Kupi adventni koledar.
Vsak dan okence odpri.
Čokoladico pojej.
Dete naj te razsvetli.

Primi se za gumb. No, daj.
Čakaj na zeleno luč.
Na začetku not najprej
izbriši violinski ključ.

Sol čez ramo ne vzdrži.
Vsaj še poper vrzi čez.
Vrtnico daj med zobe.
Misli: fuk, a reci: ples.

Knjižno omaro si stesaj
in nad njo še križ nabij.
Vlaga rada knjige žre.
Še vest zlagoma splesni …

DELETE

Ne boj se, da te ne bo.
Boj se, da te zdaj ni.
Ne boj se senc nad zemljo.
Boj se umetnih luči.

Take so najbolj nabrite,
najdejo ti zaposlitev.
Najdejo ženo in dom.
Za vse imajo rešitev.

Ko pa obračaš strani,
naletiš na razne povedi.
Ene so lepih oblik,
lepo ti je v njihovi sredi.

Druge so čudnih oblik.
Raje jih kar spustiš.
Včasih strani kar zapreš
zato, ker se jih bojiš.

A zunaj je luknja v plotu.
Zunaj je vse lepo.
Pa vendar sediš in čakaš,
da ti čaj prineso.

Pa vendar sediš in čakaš,
da iz tebe požene nov rod,
da boš z njim končno upravičil
dejstvo, da si gospod …

A vendar, rod se zamenja,
rod pride in tudi gre,
ti pa še vedno čakaš
sklenjenih rok, molče.

In ti je nekako težko.
In se ti čudno zdi.
In se bojiš, da te ne bo,
pa te že zdavnaj več ni …

ULTIMA

Avatar se zbudi.
Rad bi jedilni list.
A natakarja ni.
Natakar je iluzionist.

Ljudske pesmi in viže
odmevajo od zidov.
Avatar bi rad plesal,
čeravno je bos in gol.

In sempli ptic
živcirajo.
Meglic namreč
ne preženo.

In sempli ptic
so zgolj program.
In Avatar
še vedno sam.

Osamljenost je moderna.
Avatar tega ne ve.
Rad bi razbil zidove,
a tako zlahka ne gre.

Rad bi si nekaj ogrnil.
Nekako nadaljeval.
A težko je nadaljevati,
če ne veš, kaj je prav.

In sempli ptic
živcirajo.
Meglic namreč
ne preženo.

In sempli ptic
so zgolj program.
In Avatar
še vedno sam.

BETA

Pravijo, da abeceda ne plačuje položnic.
Da samo prevetri, kar je že napisano.
Pravijo, da se roka redkokdaj sama odseka.
Marsikaj pravijo.

Še avtomobili so se ovili v šale.
Vrste so dolge. Časopisov nihče ne deli.
Tudi šip nihče več ne umije.
Bolščimo kot skrokani psi.

Nekje pri zrcalih
pa je živahno.
Ples, glasna glasba,
aperitivi.
Nekje pri zrcalih
pa je živahno.
Če se kakšno razbije,
so majordomi krivi …

Pravijo, da je treba poznati vseh osemnajst strani neba.
Pri deseti te baje kar sámo odnese v nebo.
Pravijo, da imajo največ sreče taki, ki pravilno postavljajo vejice.
Marsikaj pravijo.

ČESNOVI LJUDJE

Česnovi ljudje so rojeni z vsaj dvozložnimi imeni.
Česnovi ljudje so rojeni z vsaj dvozložnimi imeni.
Zanje velja vidi in vici, a zgolj redkokdaj veni.

Njihove matere imajo rade prepih, a krvav.
Njihove matere imajo rade prepih, a krvav.
Rojevajo v samoti, nikoli jim ni nič prav.

Njihovi očetje so srboriti, a ročni in spretni.
Njihovi očetje so srboriti, a ročni in spretni.
Ko jih vprašajo, v kateri sezoni izrezbarijo največ src, odgovorijo: v poletni.

Na avtobusih je mir, na avtobusih sta mir in spokoj.
Na avtobusih je mir, na avtobusih sta mir in spokoj.
Ni pomembna samo znamka vozila, pomemben je tudi kroj.

Česnovi ljudje se redkokdaj zgodaj poslovijo s sveta.
Česnovi ljudje se redkokdaj zgodaj poslovijo s sveta.
Ustne votline vedo: korajža velja!

SREDI BELEGA DNEVA

Sredi belega dneva
nihče ne poskuša krast zlata.
Vrtnarji molčijo,
malica je plačana.
Gospa, povej,
potrebuješ še kaj drugega?

Nekdo se obeša
na prvo od šestih alinej.
Možače s silvestrovanj
vpijejo: “Sina mi je ubil, lej!”
Glavno je,
da gre tehnika naprej.

Oprosti mi, mati puščava,
a peš ne grem nikamor več.
Tovornjaki se ustavljajo
in prosijo za prevoz.
Pocenili so hladno orožje,
steci in si kupi meč!
Ne boj se, plesal bom s tabo,
a ne kot črni kos …

Moja vest je čista,
sredi Teksasa prodaja pliš.
Vpije nad mimoidočimi,
če utajijo drobiž.
Ne bom stal pred cerkvijo,
nočem, da gre v nič ves moj riž.

MARIJINI KIPCI

Bron je drag,
pravijo obrekovalke.
Svetnice
najemajo zgolj še mansarde.
V njih
so vedno Marijini kipci,
srca jim
pokajo kakor petarde.

Nagovori
ne zdrže dolgo.
Besede niso
več tisto, kar so bile.
Marija
je bila svojčas kipec.
A bolje,
da ji tega nihče ne pove.

Zavese
se fižijo v krpe.
Krpe
padajo na beton.
Bron je drag,
pravijo obrekovalke.
A branjevke trdijo,
da je zastonj …

LEGENDA V NADALJEVANJIH

Danaja je pozabila, kaj se je pripetilo.
Svoja prepričanja je vrgla v gorečo peč.
Odšla je z odpetim plaščem. Nič je ni izučilo.
Čas je bil na njeni strani. Reven. Bogaboječ.

Kaže, da je kazalec na uri moral leči k počitku.
Kaže, da je kazalec pod oknom moral pasti prav tja.
Pod krilatim večerom čakanja je snidenje bridko.
Mirno je v stolpu. Za to je kriva megla.

Ognjena kuga se je polotila strani iz brevirja.
Njeni podrepniki pravijo, da mora kdaj pa kdaj imeti svoj prav.
A ogenj ne čaka. Nikoli ne sklepa premirja.
S slanikom v zobeh bi še lastne plamene prodal.

Danaja ne ve več, kaj se je pripetilo.
Morda je bolje tako. Če je kuga, pokaj pa je v vrečah?
Veter preroško pozvanja. Bratje ne pridejo več na kosilo.
A ko jo odgrnejo, je še vedno slepa in speča.

NEVIHTA OMAGA

Nevihta omaga, vse babice se stekajo k njej.
Še dež se ustavi, ko uvidi, da ne more naprej.
Pravljičarji umirajo sede, s pogodbami v rokah,
strah je znotraj votel, zunaj pa ga je strah.

Nevihta omaga, ne vemo, doklej bo tako.
Rešilci drve, semaforji zamujajo.
Ciciban pade vznak v zeleni dan.
Vzamejo mu rutico, posadijo ga za volan.

Nevihta omaga, Mordillo jo nariše na zid.
Jutro se nadišavi, večer je sveže obrit.
Učimo se gest, učimo se lepih besed.
A ko vidimo kri, gremo nanjo kot muhe na med.

Nevihta omaga, vse babice se stekajo k njej.
Še dež se ustavi, ko uvidi, da ne more naprej …

KO BODO ZRASLI

Blažev žegen je cediti se
nad portreti v muzejih.
Iz njih ne bo nikoli
hrabrih sinov za očetnjavo.
Iz njih ne bo nikoli
filmskih igralcev.
Ko bodo zrasli,
se bodo izražali s težavo.

Ko bodo zrasli,
jim bodo lica pordela.
Ko bodo zrasli,
bodo grizljali opaž.
Nikamor drugam
ni mogoče več iti.
Poboljšaj se,
zadnjo priložnost imaš!

Če že zadehtiš,
počni to na skrivaj.
Plattersov že dolgo ni več
v zaspani laguni.
Oddremali so svoje.
Šli so na čaj.
Pustili so službe.
Postali pisuni.

Ko bodo zrasli,
jim bodo lica pordela.
Ko bodo zrasli,
bodo grizljali opaž.
Nikamor drugam
ni mogoče več iti.
Poboljšaj se,
zadnjo priložnost imaš!

DOBRE KLETI

Fotosinteza je vedno dražja,
trdi laboratorij.
Stopiš v blato, sezuješ si čevlje,
desetič pogledaš Love Story
in jesen gre, kot bi jo risal,
risal in sproti brisal.
Kdo bo nabavljal radirke in kdo
citiral iz časopisa?

Nikar ne govori, da nisem več mlad,
žalitve opere zgolj kri.
Opletal bom sem ter tja z rokavico,
ponavadi to zmede ljudi.
V dobrih kleteh se kote antologijski
avtorji – kdo jim bo kos?
Iz dobrih kleti se ob nevihtah vedno
oglaša prehlajena mladost.

Moje besede so nekam odvečne,
a z njimi ne bom skoparil.
Sorodniki so že vsi okostnjaki –
spijo v vgradni omari,
radi imajo jesen in pobožno
zbirajo zmedeno listje
in čakajo poročil, ki napovejo
občasne jesenske nevihte …

Nikar ne govori, da nisem več mlad,
žalitve opere zgolj kri.
Opletal bom sem ter tja z rokavico,
ponavadi to zmede ljudi.
In jesen gre, kot bi jo risal,
risal in sproti brisal.
Kdo bo nabavljal radirke in kdo
citiral iz časopisa?

GROŽNJA ŠT. 2

Obračun se bliža, a vsi se umikajo.
Stražar sprašuje, kdo bo jedel vlečeno testo.

Kdo bo zblaznel, kdo se bo valjal v blatu?
Na prvi postaji Dolly Bell, na drugi pa Nosferatu.

Grom ne odmeva več gromko, skril se je v kot.
Hlapčevsko gleda, dobil bo Butter und Brot.

In zdi se, da bodo pretlakovali ves svet.
Sezuj se in steci, še preden bo ura devet.

Obračun se bliža, a vsi se umikajo.
Stražar se ne brani, ko ga v neznano neso.

In zdi se, da bodo pretlakovali ves svet.
Sezuj se in steci, še preden bo ura devet.