King Creole – Elvisov jazzovski album?

Piše: Matej Krajnc

RCA Victor, 1958

R-2425678-1301193218.jpeg

Šestdeset let je minilo, odkar je Elvis, že vpoklican v vojsko, udejanjal scenarij filma, najprej znanega kot roman A Stone for Danny Fisher (Harold Robbins). Upal je, da bo tokrat to res vrhunska, dramatična vloga, ki ga bo ustoličila kot Deana ali Branda svoje generacije. No ja, tokrat je bil v svoji filmski karieri, ki bo trajala še celo naslednje desetletje, najbližje temu cilju. Prisodili so mu Walterja Matthaua, pa Carolyn Jones, že vdrugič pa je z njim delila spisek sodelujočih tudi Dolores Hart, poznejša častita sestra Dolores. King Creole, kot so film preimenovali, ko so (na Elvisovo razočaranje) ugotovili, da brez muzike le ne bo šlo, je bil resen film, posnet v črnobeli tehniki, kot njegov prejšnji, Jailhouse Rock (1957). Ta tehnika je obema filmoma dala nekaj teže in ostrine. Elvis je bil v obeh precej vzkipljiv, kar je v filmih večkrat počel, pozneje v šestdesetih, pravijo, je na ta način malce tudi vadil karatejske gibe. A iz tega filma je ostalo nekaj ključnih Elvisovih pesmi: Hard Headed Woman, denimo, ki sodi med njegove najbolj rohneče dosežke iz zgodnjega obdobja pri založbi RCA, pa Trouble, ki jo je deset pozneje kot znamenito uvodno pesem uspešno vkorporiral v televizijsko oddajo za NBC, pa naslovna pesem, ki takisto sodi v zlat nabor Elvisovih rohnečih rokenrolov, in, vsaj tako pravijo, Crawfish s Kitty White, čeprav bi sam v ta nabor raje dodal  dve hitrejši pesmi: New Orleans in Dixieland Rock, omenjeno Crawfish pa izpustil, ker res ni nič posebnega. Med baladami je tu seveda As Long As I Have You, med poskočnimi pop pesmicami Lover Doll, med takimi, ki bi film brez njih mirno preživel – in Elvisova kariera tudi – pa kratka in zlasti za album nepotrebna Steadfast, Loyal And True. A tako se je začelo dogajati v Elvisovem filmskem svetu in se je bolj ali manj vse do leta 1969, ko je posnel zadnji igrani film.

Elvisa so v filmu postavili v New Orleans, zibelko jazza. O vsebini filma sem se razpisal že v knjigi Elvis – filmsko življenje kralja rokenrola (UMco, 2005), a obnovimo: Danny Fisher (Elvis) preživlja sebe, sestro (Jan Shepherd) in pogostokrat brezposelnega očeta (Dean Jagger) s pomožnim delom v nočnih lokalih francoske četrti New Orleansa. To počne, preden gre v šolo in po njej; prvič je pri maturi pogrnil in zdaj poskuša znova. Nekega jutra, ko hoče počistiti nočni klub, ugotovi, da zabava še traja. Pajzl je v lasti Maxieja Fieldsa (Walter Matthau), ki je neke vrste lokalni mafiozo in hodi z Ronnie (Carolyn Jones; njena najbolj znana vloga je vloga Morticie Adams v Adamsovih); ta je na zabavi in pretepe jo nek pijanec. Ronnie je bila nekoč prespektivna pevka, a Maxiejev sadizem jo je popeljal v naročje steklenice. Danny jo reši pred nasilnežem in jo pospremi do vrat svoje šole, saj je že precej pozen, pa še zadnji dan pouka je. V zahvalo ga Ronnie poljubi, ko izstopi iz taksija. To vidijo njegovi sošolci, začnejo ga zbadati, Danny se stepe in posledica tega je, da ga izključijo iz šole. Pa ne samo to, ampak tudi maturirati mu ne dovolijo. Danny se v teku filma pridruži lokalni bandi, začne peti najprej v Maxiejevi luknji, potem pa v klubu King Creole in si kot pevec pridobi hiter ugled. Ves čas se bori tudi z Maxiejevo ljubosumnostjo. Ko ta nekoč v jezi udari Ronnie, ga Danny premlati do nezavesti, za zahvalo pa njega skoraj do mrtvega prebutajo Maxiejevi fantje. Ronnie ga najde, odnese na varno in neguje, dokler si ne opomore. A kljub temu Maxie, nor od ljubosumja in maščevalnosti, odkrije, kje se skrivata in trikotnik se konča z Ronniejino smrtjo – Maxie hoče ubiti Dannyja, a zadene Ronnie. Danny potem pobesni in med pretepom pade Maxie v vodo, pištola pa se sproži in ubije še njega. Ronnie in Maxie sta mrtva, Dannyju pa ostaneta še dve simpatiji – striptizeta Forty Nina (Liliane Montevecchi) in natakarica Nellie, ki z Dannyjem sicer noče kar na vrat na nos v posteljo, jo pa njegov šarm nemudoma omreži. Forty Nina na koncu sicer ni kaka resna tekmica. Vse skupaj se konča tako, da Danny maturira, njegova sestra se poroči z lastnikom kluba King Creole, njegov oče pa je čisto srečen; glavno je, da je fant maturiral, vse ostalo bo pa že. Splošno mnenje je, da je film predolg in scenarij premalo dodelan, vendar je v primerjavi s poznejšimi Elvisovimi filmskimi dosežki gradivo za oskarja.

Iz filma so namesto Steadfast izvrgli balado Danny, ki je sprva, dokler niso zamenjali naslova, imela biti naslovna pesem. Nedolgo zatem jo je pograbil Conway Twitty, ki je takrat že imel nekaj manjših uspešnic in eno veliko, Only Make Believe, privrženci zgodovine memphiške založbe Sun pa ga tudi dobro poznajo, prav tako privrženci countryjevske glasbe, kjer je pozneje dosegal zavidljive uspehe. Z naslovom Lonely Blue Boy je Danny v rokah Conwayja Twittyja postal rockabillyjevska pop stalnica, ki jo je pozneje posnel med drugimi tudi Shakin’ Stevens, “upanje rockabillyja” v sedemdesetih in kralj pop rockabillyja v osemdesetih, ko je komercialno nadvse uspešno krmaril med priredbami starih rokenrolov, kvazirockabillyjem in čistim popom, navdihnil pa je tudi nekatere druge izvajalce, denimo Daniela Popovića, ki je v podobni sonični maniri začel svoje komercialno uspešno pevsko obdobje v osemdesetih po dolgih letih “kultnega statusa” v ozadju jugoslovanskih festivalov. Conway Twitty je pesem Lonely Blue Boy leta 1960 postavil tudi na čelo albuma z istim imenom, ki ga je zašpilila njegova izvedba Elvisove uspešnice Heartbreak Hotel.

Drug pomemben faktor filma King Creole je konec glasbenega in siceršnjega prijateljevanja z avtorskim dvojcem Leiber-Stoller. Ko sta za Elvisa napisala nekaj najbolj zanimivih pesmi njegovega prvega komercialnega obdobja in z njimi oplemenitila tudi pričujoči film, sta storila napako, da sta k Elvisu pristopila z lastnimi predlogi, ne da bi za to najprej izvedel njegov menedžer. Elvis je nato še posnel nekaj njunih pesmi, a iz stare zaloge poprej že drugje porabljenih riteminbluesovskih. Temu navkljub sodita njegovi izvedbi Girls, Girls, Girls (1962) in Bossa Nova Baby (1963) med njegove najboljše filmske pesmi iz šestdesetih.

In seveda – čemu smo v naslovu zapisali “jazzovski album”? Glasbeno podobo pesmi so v filmu in studiu oplemenitili s pridihom neworleanskega bigbandovskega jazza, kar je oplemenitilo štiri najognjevitejše, že omenjene Hard Headed Woman, Trouble, Dixieland Rock in New Orleans. Zvrstna oznaka je v naslovu uporabljena zgolj nadvse pogojno, saj vse štiri oplemenitene pesmi dišijo bolj po nekoliko nadgrajenemu ritmu in bluesu, Elvisa pa bi zato težko imenovali za pevca jazza. Če želite slišati avtentični neworleanski jazz, imate na voljo širok nabor izvajalcev, med drugimi Joeja Oliverja, zgodnjega Louisa Armstronga, Sidneyja Becheta in Jellyja Rolla Mortona, ki so se na sceni pojavili precej pred Elvisom, Armstrong pa je, ko se je Elvis pojavil na lestvicah, že kar nekaj časa bil eden osrednjih mainstreamovskih izvajalcev in ime, ki ga je poznal vsakdo, ne glede na to, ali je kdaj sploh poslušal jazz. Hkrati je, v svojih najboljših trenutkih, ostajal ognjevit jazzovski trobentač; navkljub temu, da so ga novejše generacije trobentačev kritizirale zaradi zabavljaštva, ni nikoli izgubil statusa “ključne trobente” jazza, kar je priznal tudi Miles Davis, ki ga sicer ni preveč maral.

Album King Creole je sicer bil po dolžini izjemno kratek, pri založbi pa Elvisovih filmskih albumov takrat še niso podaljševali z “bonusi”. Že s prejšnjim filmskim albumom, Loving You (1957), se je začela praksa kratkih Elvisovih albumov, zaradi česar pa si ni nihče belil glave. Oboževalci so te plošče kupovali ne glede na njihovo dolžino. A kljub kratkosti ne gre za občutek, da je poslušalec za kaj prikrajšan, kar se je dogajalo pozneje, saj je glasba v povprečju bila precej kakovostna, žal pa je šlo, vsaj kar zadeva Elvisovo filmsko kariero, bržčas za zadnjo tovrstno konsistenco. Noben Elvisov filmski album se pozneje ni več približal merilom albuma King Creole.

Ob šestdesetletnici enega zvočno najbolj nenavadnih Elvisovih albumov torej velja zapisati, da so se Elvisova petdeseta po izpovedni moči skorajda končala tu nekje. Skorajda zato, ker je do konca desetletja poleg kompilacijskih plošč izšlo še nekaj singlov, ki jim ni česa očitati (I Got Stung, One Night, Big Hunk O’Love, Wear My Ring Around Your Neck), a z zares svežim albumom se je Elvis znova pojavil šele po koncu služenja vojaškega roka leta 1960. Naslovnica albuma King Creole sama po sebi ni nič posebnega, a tudi zato, ker obeležuje konec nekega obdobja, je postala in ostala kultna – Elvis kot upornik, Elvis kot antiesteblišment, kar v resnici nikoli ni bil. “Fant še ni ukročen,” so dejali nekateri, ko je album izšel; gonja proti Elvisu takrat še ni potihnila. Ko se je vrnil iz vojske, se je vrnil ukročen, pravi zgodovina. A resnica vendarle ni tako enostavna.

(iz knjige Hotel strtih src, eseji o Elvisu)

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.