Tony Joe White (1943-2018)

Piše: Matej Krajnc

tjw2.jpg

Ravno ko je po izidu nove plošče (v začetku letošnjega oktobra) Tony Joe White opravil nekaj promocijskih dejavnosti, nas je konec meseca presunila novica, da je preminil – nepričakovano, a mirno in v domačem okolju. Plošča Bad Mouthin’ torej ostaja zadnja izjava moža, ki je, tako pravi glasbena zgodovina, izumil “močvirski rock”, ga skupaj z zasedbo Creedence Clearwater Revival tudi komercialno utemeljil in mu ostal zvest do konca. Samotarska persona s stratocastrom in črnim južnjaškim humorjem je bila, za razliko od Fogertyja in njegovih tovarišev, avtentična, doma iz louisianskih krajev, kamor je pol stoletja vabila številno poslušalstvo.

Pesmi Tonyja Joeja Whita se niso ozirale na tendence lestvic popularne glasbe in zvečine so jih na lestvice pripeljali drugi izvajalci, denimo Elvis Presley. Zanimivo je, da Whiteovo zadnjo ploščo zaključuje pesem z njegovega repertoarja, Heartbreak Hotel, in to v izvedbi, ki je bržčas še nekoliko bolj strašljiva od izvirnika. Če je Elvis januarja 1956 “pel iz vodnjaka”, kot so rekli, je Tony Joe White svojo različico naravnal na izpoved starega in utrujenega bluesmana, ki jo je lahko tudi prepričljivo izpeljal, čeprav po zadnjih nastopih sodeč ni bil še prav nič pripravljen odložiti kitare, nasprotno. Ko je Elvis leta 1970 zapel Whiteovo Polk Salad Annie in jo spremenil v standard in “svojo” pesem, je tokrat White s Heartbreak Hotelom vrnil kompliment. In če je Elvisova izvedba te pesmi stala na začetku njegove vrnitve na odre, je Whiteov hotel strtih src veličasten zapik v njegovi diskografiji. Slovo, ki ga ni predvidel, a ki požene kocine pokonci. Samo z glasom in kitaro (v dveh pesmih se pojavijo še bobni) je White na svoji zadnji plošči Bad Mouthin’ pokazal, kje leži bistvo glasbene izpovedi. Hkrati se je poklonil še drugim svojim vzornikom – Boju Diddleyju, Lightninu Hopkinsu, Jimmyju Reedu … Vsi sodijo v temne predale bluesa.

Zdaj pa s spoštovanjem odkrivamo klobuk še mi. Elvis se ni ustavil pri Polk Salad Annie, pač pa je pozneje še posegel po Whiteovih pesmih in z njimi ustvaril nekaj svojih najboljših “poznih” posnetkov. Tudi mi se ne bomo ustavili pri eni sami pesmi, pač pa si bo treba vzeti nekaj več časa za zapuščino velikega moža. To bomo storili v miru in tišini. Morda res nismo bili na Jugu, kot pravi Tony Joe White v uvodu svoje najbolj znane pesmi, aligatorjem pa se tudi ne pustimo! Počivaj v miru, mojster, in hvala za vse rife in besede!

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.