Piše: Matej Krajnc

Columbia, 2018

Priznam, da pred izidom pričujočega albuma že več let nisem kupil nove plošče Barbre Streisand, čeprav jih je izdala kar nekaj; niso mi sedle, čeprav sem še vedno prepričan, da je pela in da poje bolje kot večina novodobnih “div”, ki služijo pozornost bolj s škandali kot z glasom. Streisand je ena zadnjih še živečih trdnjav klasičnega “glasbenega teatra”, kjer moraš biti “over the top”, a moraš tudi marsikaj znati. Oklicali so jo za gejevsko ikono in še za kaj drugega, in dejstvo je, da so bili njeni politični in drugi osebni nazori vedno zelo napredni, ni jih kompromitirala, obenem pa je vedno vedela, kaj mora početi, da se obdrži na vrhu pop piramide, od muzikalov do duetov z Barryjem Gibbom in Neilom Diamondom, dokazala se je kot filmska igralka in kot režiserka, tudi taka, ki se ne boji seči med tabuje, čeravno je njen Yentl na koncu izpadel bolj kot solzava melodrama. Njen liberalizem ji je pridobil mnogo nasprotnikov, čeprav po njej niso pljuvali tako zelo kot denimo po Jane Fonda, ki si je za svoj trud opozarjanja na napake “velike demokracije” v nekaterih krogih prislužila celo naziv državne izdajalke. Tako od Barbre tudi ni bilo pričakovati, da bi podlegla “blišču in sijaju” trumpovske “temne zarje”, obdobja, ki demokracijo, če je je na svetu sploh še kje kaj ostalo, potiska na najnižji rob do zdaj, kultura dialoga, ki je osnovni temelj demokracije, pa je pod populističnim izgovorom “svobode govora” izginila iz javnosti. To se zdaj dogaja, sicer še v nekolikanj manjši meri, a vztrajno, tudi pri nas. A recimo raje tako: Barbri Streisand je dovolj. Kdo bi rekel, da je takim, ki imajo na kupe denarja, lahko govorit o krivicah in razočaranjih, in da je Streisand že zdavnaj postala establišment, a če pokukamo v njene odzive na politično situacijo v ZDA, bomo ugotovili, da je, kot radi rečejo v ZDA, “put her money where her mouth was”. Izdala je single Don’t Lie To Me in pričujoči album Walls, katerega najmočnejši adut so tri so-avtorske pesmi, ki govorijo o ne ravno bleščeči sedanjosti in še manj bleščeči prihodnosti, če bo šlo tako naprej. Seveda pravljice o “deželi svobodnih” niso nikoli zdržale, če pogledamo samo malo nazaj v zgodovino, polno genocidov, atentatov, rasizma in podobnih “dobrot demokracije”, ki naj bi bila za zgled drugim. Barbra Streisand to demokracijo imenuje to, kar je: laž. Od tod tudi razočaranje in že omenjeni single.

V intervjujih je Streisand povedala, da je ploščo sprva nameravala poimenovati What’s On My Mind, po uvodni pesmi, a je potem nastala pesem Walls, ki tudi ne pušča dvoma o svojem namenu. “Walls” je tako beseda, ki koncept plošče postavlja pod odločen skupni imenovalec, in vemo, za kakšne in katere zidove gre. Osrednje tri pesmi, ki jih je Barbra Streisand sopodpisala, so What’s On My Mind, Don’t Lie To Me in The Rain Will Fall, in če bi jih poslušali kar tako, bi lahko tudi odmislili “trumpovski” kontekst in jih imeli za splošna razmišljanja o teh ali onih etičnih (ali intimnih) rečeh, vendar pa pevkine izjave in video, ki spremlja že omenjeni singl, ne pustijo kaj dosti prostora za interpretacijo. Barbra Streisand je povedala, kar ji leži na duši, to je povedala na svoj način, z orkestrom in nekaterimi pesmimi, ki jih ni napisala, a učinkovito dopolnjujejo kontekst. Med standardi, brez katerih si plošče Barbre Streisand skorajda ne moremo predstavljati, je tu venček Imagine/What A Wonderful World in Bernsteinova Take Care Of This House, ki lahko v širšem kontekstu plošče dobi nekolikanj bolj angažiran pomen, tu pa so tudi učinkovite pesmi Lady Liberty, Bacharachova What The World Needs Now (ki je že tudi standard) in ponovitev Happy Days Are Here Again, ki jo poznamo s samih začetkov glasbene poti Barbre Streisand. Krog je torej zaključen, a bitka se nadaljuje. In nikar ne mislite, da ima vključitev Armstrongovega standarda What A Wonderful World kakršnokoli patetično funkcijo, ravno nasprotno. Tudi Imagine ne, ki mu dandanes lahko prisluhnemo, a se le nasmehnemo. Očetje so namreč za dolgo časa preprečili, da bi kdorkoli še lahko verjel v utopijo, sinovi pa so resignirani. Zidovi se počasi dvigujejo. “Ta plošča govori o tem, kar mi hodi po glavi!” zapiše Barbra Streisand na ovitku. Čez dve leti bo trideset let od padca berlinskega zidu. Zdaj imamo nove umetno ustvarjene sovrage. In trideset let sploh ni dolga doba, če pomislimo, da kariera Barbre Streisand traja skoraj dvakrat toliko, pa še vedno ni zapela vsega.

********************

Objava omogočena tudi s podporo:

https://www.lancom.si/en/

https://www.facebook.com/LANCom.si/