Na predvečer hm-hm-kanja
vzamem iz skrinje svežo srajco,
zbudim sorodnike, ki še niso pomrli,
rečem: zgaga naj vas daje,
gasim cigaretu, ko zna gdje u svijetu sad si ti,
Anđela, poje Danijel Popović,
cigaretu palim-gasim, poje Dragan Bulić,
odvalim kamen z groba in rečem
angelom, naj grejo na naravni zrezek
v pajzl čez cesto,
ni jim treba imeti drobiža,
jemljejo tudi brezstične kartice.
Jaga Baba me uščipne v lice,
odsekam ji prst in ga spravim v žep srajce,
za srečo bo,
če pa sreče ni, bo za malico malo pozneje,
ko se mi ne bo dalo več ven.
Prebral sem cel fascikel
pesmi o Ivanu Groharju,
tudi o Benjaminu Groharju,
Srečku Groharju
in Hanibalu Groharju,
a poti čez gore ne najdem,
jebe me angina, ki je nisem prebolel,
dva srčna prekata sta liha,
sedemnajst preostalih je sodih.
Komu naj jih dam v pregled,
korekturo,
zadnje branje,
če pa so sloni pocepali,
Čudežna polja pa igrajo na oni strani,
čez Peco!?