Piše: Matej Krajnc

Helidon, 2017

Prvi del Helidonovih uspešnic Ota Pestnerja, ki je izšel ob njegovem kariernem abrahamu, prinaša združena dva albuma, ki ju je izdal pri tej založbi v letih 1983 in 1986. Slednji tudi naslavlja kompilacijo; leta 1986 je zbral nekatere festivalske in druge pesmi, ki so bile bodisi objavljene na mali plošči bodisi kako drugače, a do takrat še ne na dolgometražnem albumu. Naslovna pesem, delo Dejvija Hrušovarja in Dušana Velkaverha, ki jo je posnel z zasedbo Pepel in kri, je ena njegovih največjih radijskih uspešnic osemdesetih; nastala je v festivalske namene, ki pa se, po Otovih lastnih besedah, niso izšli in je prišla prav kot nekakšen konceptualni skupni imenovalec.

Album Mama Tereza v resnici sicer ni koncept, ampak kompilacija, sestavljena tako, da ob poslušanju celote pusti konceptualen učinek. Uvaja ga še ena večja uspešnica, Mary Ann, ki je leta 1983 izšla na mali plošči, besedilo zanjo pa je napisal Feri Lainšček. Pesem je narejena v dalmatinskem melosu in nosi eno najlepših Pestnerjevih avtorskih melodij, posnel pa jo je še v hrvaščini, nemščini in angleščini. Pa kir fakin je s festivala Vesela jesen 1984, dobila pa je 2. nagrado občinstva; Oto je na taistem festivalu kot avtor slavil zmago s pesmijo Naš ata zasedbe Mladi upi. Festivalski sta tudi Zdaj je prepozno (Dnevi slovenske zabavne glasbe 1983, 1. nagrada mednarodne žirije) in Rock’n’roll me poživi, s katero je Oto nastopil na festivalu CISC na Irskem. Svoje countryjevske težnje, zlasti veselje do nashvillovskega klavirskega zvoka Floyda Cramerja (navdihnjenega po slip-note slogu Dona Robertsona), ki je med drugim obarval mnoge Elvisove uspešnice, je Oto na plošči ubesedil in umelodijil v pesmi Spet po stari poti, v približno istem obdobju prve polovice osemdesetih pa je taisto aranžersko potezo uporabil z New Swing Quartetom v pesmi Če bil bi ptica. Na koncu albuma Mama Tereza najdemo še tri predelave tujih uspešnic: najprej Prazen vrt, torej Empty Garden  Eltona Johna, nato pa še Reci kdaj, kako te ljubim ( I Just Called To Say I Love You Stevieja Wonderja) v duetu z Ireno Tratnik in Črnobeli svet iz tipk (Ebony And Ivory Stevieja Wonderja in Paula McCartneyja) z Oliverjem Antauerjem. Prevodi so delo Ota, Tatjane Rodošek in Tomaža Domicelja.

Drugi album je po letnici izdaje predhodnik prvega. Največji uspehi 1978-1982 so bili druga tovrstna vinilna kompilacija Ota Pestnerja, na njej pa zbrane uspešnice, ki so zaznamovale njegovo “drugo festivalsko obdobje”, ko je tudi spet začel sodelovati z založbo Jugoton in zanjo med letoma 1980 in 1984 med drugim posnel dve odmevni studijski plošči. Na pričujoči kompilaciji gre zvečine za festivalske pesmi, od štirih nagrajenk festivala Melodije morja in sonca (Moje, tvoje ulice, Tople julijske noči, Tebi, Portorož in Melodije sonca in morja, slednja v duetu z Majdo Petan), do dueta s Franjom Bobincem Bisere imaš v očeh (2. nagrada občinstva na Dnevih slovenske zabavne glasbe 1978) in bigbandovske različice Trideset let, s katero je Oto Pestner prvič zmagal na Slovenski popevki leta 1971. Ne pozabi nežnih strun kitare pa je pesem Đorđa Novkovića, ki jo je Oto leta 1978 posnel kot Uzalud jecaš, gitaro na mali plošči pri založbi Jugoton. Ploščo zaključi njegova izvedba evrovizijske zmagovalke iz leta 1982 Ein bisschen Frieden (Vsaj malo miru), ki jo je pri nas v drugem prevodu pela tudi Irena Tratnik.

LP Mama Tereza je poslušalcem zdaj prvič dosegljiv na zgoščenki. V osemdesetih letih se je Oto poleg osebnih velikih festivalskih uspehov dokončno dokazal tudi kot avtor velikih (festivalskih) uspešnic za druge, posnel je nekaj uspešnih duetov in diskografskih vrhuncev, tako solističnih kot z zasedbo New Swing Quartet. Deloval je tudi kot član Alpskega kvinteta, a to je že drugo poglavje. Uspešnic torej ni manjkalo in tudi načrtov ne. Pesem Mama Tereza je še eno, bolj srhljivo kontekstualno življenje dobila leta 1990 ob poplavah, ko je Oto Pestner posnel ploščo v pomoč žrtvam poplav in med številnimi venčki uspešnic in gospelov na njej najdemo tudi to pesem. In naposled se lahko tale kompilacija posluša in dojema kot nekakšen še bolj zgoščen “best of” best ofa Pestnerjevih festivalskih in zunajfestivalskih glasbenih dejavnosti skorajda desetletja, ko se je podoba slovenske pop glasbe začela precej spreminjati.