Piše: Tanja Jerebic
V teh dneh je v medije pricurljala novica o milijardni luknji, ki jo je v zadnjem četrtletju pridelal Uber, ameriško podjetje, ki v marsičem spominja na Airbnb. Oba velikana delujeta globalno preko spletne in mobilne platforme ter sta v resnici le posrednika pri storitvah, kjer služita provizijo s prometom med ponudniki in uporabniki.
Njuna stična točka je uvedba pametnega delitvenega sistema med ljudmi, ne da bi bilo treba kateremu izmed njiju vlagati v lastništvo nepremičnin ali avtomobilov in zlasti v drago vzdrževanje le-teh. Podjetji zaradi nizkih stroškov poslovanja nenehno bogatita in ohranjata distanco do odgovornosti do vpletenih akterjev na trgu. Ker v resnici ne ponujata nič drugega kot programsko ’ogrodje’, nimata ne bremena ne odgovornosti do zaposlenih, saj nikogar ne zaposlujeta, če odvzamemo marketinške strokovnjake, zastopnike itd., zato nimata davčnih obveznosti do držav, kjer ponujajo in koristijo njihove storitve …
Ideja za takšno poslovanje je dobesedno vzeta iz računalniškega sveta, kjer mora programer napisati čimbolj samostojno aplikacijo, da bo v praksi z njo malo ali nič dela, saj že od samega začetka načrtuje in pripravi pot za morebitne nadaljnje spremembe aplikacije. Objektna zasnova omogoča fleksibilno poljubno (samo)nadgrajevanje in (samo)posodabljanje, čeprav mora kodo za oboje napisati človek … Program je zmožen samoorganizacije; preveri če so izboljšave na voljo in sam se posodobi …
Če še podrobneje razdelamo poslovni model, ne moremo spregledati, kako presenetljiva podobnost je med omrežjem peer-to-peer (P2P) in Uber/Airbnb sistemom. P2P je omrežje, ki omogoča deljenje datotek med uporabniki, kjer se povezani računalniki obnašajo kot strežniki in/ali odjemalci. Vsebina, ki jo prenašamo/oddajamo preko omrežja, na primer film, se ne nahaja pri ponudniku torrent datotek, temveč pri uporabnikih, zato so le-ti sami odgovorni za nelegalno deljeno vsebino …
Razlika med prvim in drugim sistemom je vendarle očitna; medtem ko P2P omogoča (samo)manipulacijo z neživimi objekti, torej datotekami, Uber/Airbnb omrežje spodbuja in dovoljuje (samo)manipulacijo z živimi ljudmi. In na tej razliki se stvari konkretno zapletejo … Ljudje so živi, se kregajo, stavkajo, upirajo, pritožujejo in dolgoročno niso nikoli tako poslušni kot mrtve datoteke, ki jih skupek matematično-računalniških ukazov prelaga, kakor mu paše.
Čeprav je evropsko sodišče lani razglasilo, da Uber ni tehnološko podjetje, je v resnici točno to in tudi Airbnb ni nič drugega. Državam, kjer sta spletno/mobilni platformi na voljo, povzroča težave prav nerazumevanje tehnološko-poslovnega modela, saj nanj niso pripravljene, ker trg ni reguliran za tovrstno trgovanje. Prav tako nimajo strategije, kako od tehnoloških kapitalistov izpuliti dajatve in v kolikšni meri, da bodo njihovi državljani lahko preživeli oz. kolikor toliko dostojno živeli. Taksisti ne bodo edini odvečni, temveč se jim bo pridružila večina svetovnega prebivalstva …
Ko nekomu uspe v poslu na globalni ravni, plasira za javnost čimbolj všečno zgodbo o svoji na videz lahki poti. Resnica, če dobro premislimo, je nekonsistentna z realnostjo. Obe podjetji imata v zagonski ekipi med ustanovitelji diplomirane programerje z najelitnejših univerz v svetovnem merilu. Nekateri so študij zaključili, drugi so ga zavrgli, ker so med tem že stopili na samostojno pot. Travis Kalanick, soustanovitelj Ubra, ga ni dokončal, Garrett Camp je diplomiral. To so v vsakem primeru ljudje, ki že od otroštva dalje tičijo glavo v računalniški zaslon in imajo s tega področja ogromno znanja in izkušenj tudi brez formalnega potrdila …
Kalanick je med študijem na UCLA sodeloval s kolegi pri razvoju iskalnika in P2P programa Scour, ki je propadel zaradi 240 milijard dolarjev vrednih avtorskih tožb različnih družb. Podjetje Red Swoosh, ki sta ga s kolegom ustanovila leto kasneje, se je prav tako ukvarjalo s P2P tehnologijo. 2007 sta ga prodala tekmecu Akamai Technologies za 19 milijonov dolarjev. Naslednji projekt je bil že Uber … Tudi če na prvo žogo zgleda kot taksi služba, ni. Kalanick je specialist za P2P tehnologijo.
Milijardo velika izguba za Uber ne pomeni nič pretresljivega. Četudi bi ga tekmeci s področja samovozečih vozil izrinili, — rivalstvo med Googlom, Uberjem in Teslo napoveduje boj — se bo nekdo gotovo obdržal na sceni. Zato je najprej pomembno zavedanje, da nimamo težav s ponudniki ’nelojalne’ konkurence med stanodajalci in taksi službami, temveč z brezosebno sodobno tehnologijo … Treba se bo prilagoditi novim razmeram. Prva možnost je prepovedati tovrstne prakse, kar je nerealno. Druga je zakonska regulacija trga in skrbno ter pravično pripravljena rešitev za preživetje človeštva …
Ob misli na samovozeča vozila se mi je naknadno utrnila literarno obarvana primerjava; besedno povezavo tehnološko-poslovni bi mirne duše preimenovali v Frankensteinov model. Zamenjava je zlasti primerna ob dolgotrajnem sprenevedanju, da tehnologija vsak dan močneje trka na duri. Ne bo prišla nekoč, je že tu. Vse naše sosede so že ’ubernizirano’ v težavah …