Leonard Cohen: The Flame

Piše: Matej Krajnc

Canongate, 2018

IMG_1434

Dve leti je minilo od smrti Leonarda Cohena, kanadskega barda, nosilca plamena, ki tudi naslavlja pričujočo knjigo, zadnjo njegovo “avtorizirano” zbirko; pesmi zanjo je urejal v zadnjih letih življenja, še vedno poln načrtov spričo uspešne oživitve glasbene kariere. Ko je leta 2016 Bob Dylan dobil Nobelovo nagrado za literaturo, so mnogi menili, da bi si jo Cohen bolj zaslužil, a če vprašate podpisanega, bi jo moral dobiti že za zbirko Flowers for Hitler leta 1964 ali vsaj za roman Beautiful Losers (Lepi zgubljenci, prev. Jure Potokar), s katerim je leta 1966 pošteno zamajal romaneskne percepcije tedanje kanadske in severnoameriške književnosti, bržčas pa gre za enega prelomnejših romanov nasploh, čeprav ob izidu ni bil deležen silnih objemov in trepljanj, in če povemo po pravici, marsikdo še dandanes ne ve, kaj bi počel z njim. No ja, Cohen je začel kot pesnik v plemeniti tradiciji tedanjih kanadskih pesnikov in nekolikanj starejših vzornikov (Lorca, Byron), leta 2006 pa je po daljšem premoru izdal obsežno knjigo Book of Longing (Knjiga hrepenenja, prev. M. Krajnc), ki je bila zadnja, ki jo je še dočakal. Novih pesmi se je od takrat nabralo kar nekaj, The Flame pa spet inkorporira tudi pesmi, ki nosijo na sebi melodije, zlasti z zadnjih treh studijskih plošč, torej nekje od leta 2012, kar pomeni, da knjiga nadaljuje navado integriranja uglasbenih in neuglasbenih pesmi, kot je Cohen to počel vse življenje, saj precej pesmi, objavljenih v zbirkah, najdete na najrazličnejših studijskih albumih, nekatere tudi nekolikanj predelane (denimo True Love Leaves No Traces, ki se je kot As The Mist Leaves No Scar pojavila v knjigi že leta 1961, na plošči pa kot True Love Leaves No Traces l. 1977). Po strukturi in ureditvi (tudi likovni) pričujoča knjiga sledi predhodnici, saj je v njej obilo Cohenovih skic in drugih likovnih domislic, na ovitku pa seveda tudi njegov Order of the Unified Heart, prepleteni srci v maniri Davidove zvezde.

Predgovor je najprej spisal Cohenov sin Adam, ki že v prvih besedah ugotavlja: “Te pesmi so očetova zadnja pesniška dela. Želim si, da bi knjigo dokončal, ne zgolj zato, ker bi iz njegovih rok prišla boljša (…), ampak ker je zaradi nje ostajal pri življenju, na koncu je bila njegov edini razlog za dihanje. (…)” Ob teh besedah (in po predgovoru urednikov, ki sledi) začnemo listati in naletimo na pesem Happens to the Heart (Srcu se zgodi), ki stoji čisto na čelu knjige in nas nekako napoti vanjo: “Venomer sem delal, vendar téga / za umetnost nisem razglaševal / hranil sem svojo depresijo / z Jezusom bratíl se, Marxa bral (…)” (prev. M. Krajnc) Še bolj pomenljiva je druga kitica: “V meglici poletnih poljubov / večkrat sem pogoljufal / tekma je bila zlohotna / in ženski mik je zmagoval (…)” (prev. M. Krajnc). Cohen pri pisanju tudi tokrat kombinira strogo verzno in rimano obliko s prostim verzom, kar med drugim prispeva k variabilnosti besedil in omogoča tudi bralno pestrost, hkrati pa se na tak način lahko sprehaja skozi več izpovednih svetov in pri tem po potrebi uporablja razne tehnike pisanja.

Že sredi knjige najdemo razdelek Blue Alert, ki je naslavljal ploščo pevke Anjani, s katero sta drugovala in leta 2006 skupaj naredila omenjeno ploščo, nato pa je tu Old Ideas, album iz leta 2012, ki je pomenil njegovo zmagovito studijsko vrnitev, osem let po plošči Dear Heather (2004), izdatno zastopani v Knjigi hrepenenja, ob izidu pa je niso sprejeli s tako silnim navdušenjem kot morda katero drugo njegovo ploščo, saj je na njej bolj recitiral kot pel, pa tudi avtorsko se je sprehajal po najrazličnejših pokrajinah in vpletel mnoga besedila, ki niso bila njegova, denimo priredbo Byronove We’ll Go No More A- Rowing. A tudi (ali zlasti) zato gre za enega njegovih bolj zanimivih albumov. Plošči Old Ideas sledita Popular Problems (2014) in You Want It Darker (2016); dejstvo, da so te tri plošče umeščene v samo jedro knjige, ima bržčas opraviti tudi z nekakšno posthumno “katalogizacijo” Cohenovega dela, hkrati pa nam, v luči “demistifikacije” Nobelovih nagrad, pripoveduje zanimivo zgodbo bratstva poezije in glasbe, v času, ko prelomno angažirano poezijo, kot je Dylanova Blowin’ In The Wind, označujejo za “pop”, hkrati pa vemo, da nosi melodijo starega spirituala No More Auction Block, ki ga nikakor ne moremo šteti v pop glasbo. Seveda, obstajajo širši in ožji pomeni popa, pri čemer imajo kritiki Dylana (in Cohena) v mislih zvečine tistega banalnega, ne plemenitega, a lahko smo mirni; zgodovina in avtorski rezultati pričajo, da Dylan in Cohen s tistim prvim nista imela kaj dosti opraviti. Kar pa zadeva vse drugo, obstaja lep latinski rek: habent sua fata libelli, ki še kako velja tudi za tovrstne primere.

“Post-albumska” polovica knjige prinaša nekaj zanimivih fragmentov; najprej izsek iz e-poštnega dopisovanja med Cohenom in pesnikom Petrom Daleom Scottom (1929) v povezavi z genezo pesmi You Want It Darker. Ob branju tega fragmenta nas spet preseneti že prislovična Cohenova ponižnost, pesniška in človeška, seveda v plemenitem pomenu besede, in knjigo je vredno imeti skorajda zgolj zaradi te poldruge strani. Njej sledijo fragmenti iz Cohenovih beležk, precejšnja količina zvečine nenaslovljenih in ponekod z datumom/krajem označenih pesmi različnih vsebin in oblik. Ni treba posebej poudarjati, da je prav ta del, sicer na videz konceptualno neurejen, najdragocenejši del knjige. V njem najdemo tudi angažirane trenutke in precej intertekstualnih odsekov: “Beethoven / in Biblija & Chuck Berry / Shakespeare / in MGM / Zbogom tebi / New York City / Zbogom tebi / Betlehem (…)” (Opaziš lahko/You Can See It, prev. M. Krajnc). Na koncu tega fragmenta najdemo tudi morda najbolj pomenljive verze pričujočih zadnjih Cohenovih pesniških poglavij: “Trgovine vse so / polne pesmi / Ceste pa so / zlate vse / Skrivnosti ne / pripovedujem / vse dokler / ne ostare.” (prev. M. Krajnc)

Na koncu knjige srečamo še govor, ki ga je Cohen l. 2011 pripravil ob prevzemu nagrade Prince of Asturias, nato pa se potovanje lahko začne znova. Cohen je že z naslovom lepo definiral svoje pesmi, the flame je tako ali tako ena ključnih besed njegovega pisanja in ustvarjanja; pomagal ga je ohranjati kot eden od nosilcev in tudi čuvajev, tistih starih, ki jih srečujete v starih legendah in mitih, le da je stal pred svojim Stolpom Pesmi s kitaro in peresom … ali pa, kot je v istoimenski pesmi zapisal leta 1988, tam “plačeval najemnino”. Kdo ve, kako bi sam dokončno uredil pričujočo knjigo, eno pa je gotovo: zasluži si pozornih branj in pretuhtavanj. “Vse, kar ve, / je, da se je to že zgodilo – / ta trenutek, pa naslednji in poslednji, / dogaja se že drugič, / morda tretjič. / Da, tretjič. / Spominja se, da se je tega že spominjal.” (Vse, kar ve/All He Knows, prev. M. Krajnc)

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.