Pogodba z Ničem

Včasih zamežika silnica spomina,

tam, kjer ost si brusi topa bolečina.

Se tedaj uprejo misli, v kotu zbrane,

pljunejo na kamen biti tlakovane.

Brezna se odprejo, tista, brez izhoda,

in ko padeš noter, si le epizoda

neke mrke slike, ki ne kaže zgodbe,

ampak le osnutke sklenjene pogodbe

(ki nastaja stalno, pa čeprav ne gledaš,

ker mižiš brezglasno, v verzih Nič prepredaš).

Beli list iz roke v roko se podaja

kot podlaga smisla, ki ti dih prodaja,

prazen in poltrhel smerokaz do hiše,

do katere smrt ti puščico zariše.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.