Matej Krajnc: Cankar pride na kosilo

cank-01.jpg(pesniška zbirka)

I.

Cankar telefonira,
pravi: moje leto je,
si ne zaslužim dobre hrane?
Zaprejo ga.

II.

Cankar vdrugič telefonira,
pravi: odvzeli so mi prenosnik
in pravico do kajenja.
Rečem: tvoje leto je,
vzemi to kot vrhunec!
Odložim.

III.

Grad se pozibava
v ritmu Jailhouse Rocka.
Stolp zaračunava dvojno.
Ječa
je zdaj brezžična.
Vse otroke iz hiše Marije Pomočnice
so preselili na grad.
Zaračunajo jim samo internet.

IV.

Cankar telefonira,
zanima ga, kakšno je zunaj vreme.
Lačno, rečem.
Zaprejo še mene.

V.

Oj, Ivan, kaj si mi storil!
Mati se s taksijem
pripelje na grad.
Oj, Ivan …
Mater pripelje na grad
Lado Leskovar.
Oj, Ivan …
Mater pripeljejo na grad
v občinskem vozilu.
Oj …

VI.

Cankar obvlada
vse dunajske plese.
Ko mu dostavijo kruh in vodo,
zapoje kaj iz Straussa.
Nato se pritoži,
da že dva dni ni kadil.
Ponudim mu
iz svoje fiktivne škatlice.
Požgeva ječo.

VII.

Grad gori,
grof beži,
Marko Brecelj
se reži …
Cankar vpraša:
pri vas
še izdajate plošče?
Rečem: še.
Pa vi?
Reče:
počakaj,
da prideva iz ruševin!

VIII.

Jernej
mora pustiti vžigalice
pri vhodu …

IX.

Cankar se spušča
po grajskem hribu.
Lej, ovinek!
Žal mi je, pravi,
da je Kette že umrl.
Žal mi je tudi za Župančičem.
Za Murnom
pa ti ni žal, pobaram.
Žal mi je
tudi za Murnom,
reče.
V čem je torej težava, me zanima.
Vsi trije skupaj
nimajo dobre drame v sebi,
reče Cankar.
Če bi še živeli,
bi se to morda uredilo.
Župančič je umrl star,
rečem.
Ha ha ha,
se zareži Cankar,
ta vas bo še vse preživel!

X.

Jernej
mora pustiti pri vhodu
tudi pipo …

XI.

Ivan, morda veš,
kdo je Irma la Douce? vprašam Cankarja,
ko greva mimo cerkve sv. Jožefa.
Tista,
ki je na koncu prišla skupaj
z Jackom Lemmonom? vpraša on.
Preveč veš,
zinem. Ga potisnem
pod avto.

XII.

Tako
je umrl Cankar.

XIII.

Sedim pri peči,
mrzel november je,
Cankarjevo leto.
Pozvoni. Pogledam, kdo je.
Štirje tipi, precej nevarno so videt.
Odprite, ali pa razbijemo vrata,
zavpijejo.
Nočem, da takole zvečer
neznanci vpijejo sred hodnik.
Odprem.
Ste vi ubili Cankarja,
vprašajo.
Sem, rečem,
pod avto sem ga potisnil.
Potem
je tole vaše, rečejo,
in sunejo živega, a rahlo odrgnjenega Cankarja v predsobo.
Odidejo
brez besed.
Cankar vpraša:
še imaš kakšno
od tistih cigaret?

XIV.

Kot Cankarjev cimer –
čeprav je stanovanje moje –
si lahko privoščim
objavljati pri vseh založbah.
Smo vedeli, vedno se je na nekoga šlepal,
mrmrajo uredniki,
Cankar mu je zadnja rešilna bilka,
ker je letos njegovo leto,
ne moremo odreči.
Januarja 2019 bo tudi tvojih privilegijev konec,
mi žugajo.
Cankarja boš sam preživljal!
Ne skrbite,
rečem,
samo glejte,
da bo do 31. 12. 2018
vse plačano!

XV.

Tule torej živiš,
mrmra Cankar in se ozira po stanovanju.
Hmmm … Tako torej …

XVI.

Žena ni navdušena,
da smo v stanovanje dobili klasika.
Pa ne,
da ne bi marala Cankarjevih del,
ampak nobenega miru ni več.
Tip naklada
o enajsti šoli.
V šolo
ob enajstih.
Opoldne
bi pa jedel, kaj?

XVII.

Cankar
in Kalember
sta bila nekaj časa sošolca
pri fagotu.
Dolgo je že tega,
Kalember je diplomiral,
Cankar ne.
Stegla je bila
zima do kosti …

XVIII.

Ono sve što znaš o meni,
začne Cankar,
to je stvarno tako malo.
Pa kaj še,
zinem,
cel kup monografij sem prebral,
poznam te podolgem in počez.
Cankar molči.

XIX.

Jernej ne ve,
ali naj še dodatno kaj požge.
Odvzeli so mu vsa potencialna sredstva,
cigaret pa ni kadil.
Gre si iskat ženo.

XX.

Potencialna žena
sama najde Jerneja …
Večer pade,
potrebujeta razsvetljavo.
Jernejeva žena se zdrzne:
da ne bi niti pomislil!

XXI.

Ste Ivan
ali Janez Cankar,
vprašajo, ko greva s Cankarjem po mesečno na LPP.
Če mi date mesečno do Vrhnike,
se odpeljem vprašat mamo,
reče Cankar.
Začne snežiti.

XXII.

Božič bi rad preživel
z mamo, ne s teboj
in tvojo ženo, reče Cankar.
Izvoli, rečem,
zdaj imaš mesečno do Vrhnike!

XXIII.

Cankar pokliče
na grad, ki si po požaru
še ni opomogel.
Kam ste preselili otroke
iz hiše Marije Pomočnice, vpraša.
V stolp,
odgovorijo,
stolp je ostal nedotaknjen.
Dobro,
reče Cankar,
in na izvodu svoje knjižice
prečrta “hiša”.

XXIV.

Zakaj živiš v bloku
in ne v hiši,
me vpraša Cankar.
Molčim.
S tem odgovorim desetim,
Cankarju pa ne.

XXV.

Cankar lista knjigo
o Leonardu da Vinciju.
Bramlyja poznam, pravi,
v resnici je iz Posočja.
Carlo Coldoni tudi,
zamrmram.
Cankar
ne dojame.

XXVI.

Monarhija
je razpadla, reče Cankar.
Kdo zdaj
dobiva davek
od cigaret?

XXVII.

Še en mesec
Cankarjevega leta, tuhta žena.
Bo potem izpuhtel?

XXVIII.

Otroci
iz stolpa Marije Pomočnice
se pojavijo pred vrati.
Kaj se je zgodilo? pobaram.
Jernej, zastokajo.
Kaj ni poročen,
se začudi Cankar.
Tega ne vemo,
rečejo otroci.

XXIX.

Jernej pove na policiji,
da ni kriv.
Videli smo nekoga, ki vam
je čisto podoben,
požgal je stolp, mu
odvrnejo. Jernej prebledi.
Spomni se, da je že pred časom
podpisal pogodbo za hologram.
Zdaj so ga očitno
poslali na turnejo.
Ste poročeni,
ga vprašajo.
Sem, reče Jernej.
Pa vaš hologram?
Pojma nimam!
Zadržali vas bomo do prihoda odvetnika,
rečejo.

XXX.

Odvetnik pride
in vpraša policaje:
koga pomilostimo? Jerneja ali hologram?
Množica zavpije:
križajte ga!
Odvetnik si umije roke,
prijemal je številne kljuke.
Nato reče:
imate tu
kak prigrizek?

XXXI.

Oj, Ivan,
spet začne mati,
kaj si mi prinesel za božič?
Nekaj knjig, mati,
pa mačko,
da vam bo delala družbo.
Prav, pravi mati,
sedi in mi povej,
kako je bilo v zaporu.
Nič posebnega, mati,
za ničemer nisem tekel,
a tudi dobrega tobaka ni bilo.
Imajo klimo,
je zanimalo mater.
Si gledal smučarske skoke?
Mati,
samo kvalifikacije,
prizna Cankar.
Molčita.

XXXII.

Božični krhlji
letos niso prav okusni, mati,
zamrmra Cankar.
Nikoli ti ni nič prav,
zamrmra mati nazaj,
a Cankar ne sliši.
Spet pišem črtice, veste,
reče Cankar nato.
Fantastično,
zamrmra mati.
Cankar je ne sliši.

XXXIII.

Mati reče:
čutim zimo v kosteh,
pojdi zdaj nazaj v Ljubljano!
Cankar ugotovi,
da je izgubil mesečno.

XXXIV.

Cankar telefonira,
pravi, izgubil sem mesečno,
lahko prideš pome?
Žena
dobi stavo.

XXXV.

Avtobus na Vrhniko
je poln.
Ljudje
sploh ne izstopajo.
Marilyn Monroe
bo zmrznila.
Čakam, da zavijemo
z avtoceste,
a se ne peljemo po njej.
Rahlo sneži.
Že pomislim:
Vrhnika, prečuden kraj?
Avtobus ustavi.
Spustijo
samo mene.

XXXVI.

Končno,
zastoka Cankar,
kje si hodil tako dolgo,
mati so vmes na Korčuli
že postavili pet hotelov.
Jebi se,
zagodrnjam.

XXXVII.

Z rumeno
plačam za Cankarja,
s svojo mesečno
plačam zase.
Šofer ne ve,
da prevaža klasike.
Ve samo,
da je božični dan
in da mora delati.
Mož z brki
se mu sicer zdi znan.
Sva midva kdaj delala skupaj,
vpraša.
Cankar pokima.

XXXVIII.

Odvetnik
si še enkrat umije roke.
Odloči se,
da bo zgodbo prekinil.
Resetira hologram.

XXXIX.

Franjo Malgaj ve,
da so Cankarja zaprli,
ne pa tudi,
da si je končno kupil
nov prenosnik.
Po pošti mu pošlje
Macbook Air,
4 GB RAM,
osnovni model.
Naslov zavrnejo.

XL.

Ekstralarđ,
ekstralarđ,
vpije Cankar
po hodnikih bloka …

XLI.

Malgajev prenosnik
končno pride
do Cankarja.
Tema je še,
dostavljalec
je vstal ob treh zjutraj,
ker je velik Cankarjev oboževalec.
Je vaša mama res tekla za vozom,
ga sprašuje.
Na YouTubu je video,
mu odgovori Cankar.
Naročite se na njen kanal,
lajkajte,
delite.
Potem pridite nazaj,
delo imam za vas.
Kakšno, kakšno,
zanima dostavljalca.
Tihotapite tobak? zanima Cankarja.
Nehaj že s tem,
se iz kuhinje
oglasi moja žena.

XLII.

Cankar
ponoči slabo spi.
Noge
mu odrevenijo.
Zbudi se
v sanjah.
Nato
zaspi nazaj.

XLIII.

V časopisu
zasledim parte
za Martina Kačurja.
Ne povej mu,
šepne žena in pogleda v smer Cankarja,
ki sedi na kavču v dnevni,
ker bo spet tarnal
o deficitu honorarja.
Parte
skrivaj izreževa iz časopisa.

XLIV.

Mati,
zatajil sem vas,
vpije Cankar po telefonu.
Odlično, gospod Cankar,
še en poskus, pa bo dokumentarec zaključen,
ploska režiserka.
MATEEEE,
ZATAJIL SEM VAS! rohni Cankar po telefonu.
Zdaj odložite, gospod Cankar,
in – REZ!

XLV.

Še par dni,
pa bo konec tvojega leta,
rečem, ko sediva s Cankarjem
na balkonu, ne da bi kadila.
Potem
si najdem stanovanje,
reče on.

XLVI.

Do novega leta
mora biti grad obnovljen,
ukaže župan.
Cankar si hoče naročiti kočijo,
taksiji, pravi, so predolgočasni,
avtobusi se preveč vlečejo.
Kočija pa se ne vleče,
ga začudeno gleda župan.
Ne,
reče Cankar
in zapusti mestno hišo.
Zunaj ga zbije Kavalir.

XLVII.

Kako se počutiš v bolnišnici tik pred novim letom,
vprašam Cankarja, ko ga z ženo obiščeva
na oddelku za zlome in druge politične frakcije.
Reci mi tiho, tiho,
reci mi najtiše,
mi namigne Cankar,
je trafika še spodaj v avli?
Počivaj raje,
zamrmram,
če si boš po novem letu iskal bivališče.

XLVIII.

Cankar
je medicinski čudež.
Nogi in ključnica
se mu v dveh dneh operirata, zacelita in rehabilitirata.
Jeglič
ne moli zanj,
morda tudi to pomaga.

XLIX.

Cankar odpelje
še zadnje svoje stvari.
Žena
si skuha kavo.

L.

Cankar telefonira:
moje leto se je izteklo,
si ne zaslužim zato
vsaj kosila?
Rečem:
to sva že jemala,
jej, kar imaš v kovčku,
in kar si nakradel v Kliničnem.
Zaprejo ga.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.